NE BOJIM SE NE HUDIČA NE BIRIČA

Pregon tihotapke Melhiorce

Predstava, ki je nastala v produkciji Mestnega muzeja Idrija, prinaša pravzaprav tudi nov način gledališča. Muzej je postal gledališče. Trudili smo se, da je predstava multisenzorična - z zvočnim opisom pred predstavo, s kostumom in sceno, ki jo gledalci lahko potipajo, z brajevo pisavo v gledališkem listu. Ponovno se je pokazalo, da je vsakič, ko naredimo nekaj, kar je vsaj malo prilagojeno tudi za slepe in slabovidne, to lahko tudi velika dodana vrednost za vse ostale, sploh za starejše. Ljudje običajno spregledajo mnoge podrobnosti.
​Muzej sodeluje pri projektu Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost. Muzejske vsebine o dediščini rudarjenja z živim srebrom in idrijski čipki predstavljamo na svež, drugačen, vključujoč način. Zasnovali smo jih na liku resnične zgodovinske osebnosti, tihotapke Marine Melhiorce. Posebno pozornost pri oblikovanju novih vsebin smo namenili ranljivim skupinam. 
Želimo, da se zgodba o Melhiorci ne pozabi, temveč postane del  izročila.
​
Več: https://www.muzej-idrija-cerkno.si/o-muzeju/projekti-eksrp​

Idejna zasnova: Marija Terpin Mlinar 
Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Marina Melhiorca: Metka Pavšič
Režija: Mateja Mlačnik
Produkcija: Mestni muzej Idrija, 2020

Življenjska zgodba Marine Melhiorce odpira družbena vprašanja o pravici, etiki, revščini, ženskah, starosti, nasilju in ljubezni. Tristo let kasneje je njena zgodba predstavljena v izvirnem grajskem okolju, kjer je potekal kazenski proces.
Zgodba temelji na resničnih dogodkih. Vključuje osrednje elemente kulturne dediščine in identitete tega prostora: dediščino živega srebra in idrijsko čipko.
​​

​Leto 1731. Idrija. Grad Gewerkenegg. Upravni, gospodarski, sodni in rudniški sedež gospostva. Na gradu poteka sodni proces proti tolpi tatov in tihotapcev živega srebra. Proces vodi upravitelj rudnika, plemeniti Steinberg, ki mu hude preglavice povzroča ženska. Ženska, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem. Ženska, ki je vpeta v mrežo tihotapcev, pa ji tega ne morejo dobro dokazati. Ženska, ki je trmasta kot vol in izmuzljiva kot jegulja in je po doslej znanih podatkih prva poimensko znana prekupčevalka z idrijsko čipko. Ženska z mnogimi obrazi: ponosna, pogumna, neuklonljiva, čuteča...

​Predstavo so oblikovali še:
Priredba v narečje: Marica Brezavšček
Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek
Zvočni napovednik: Mateja Mlačnik
Glas: Tomaž Gubenšek
Glasba: Magdalenca vpije (tolminska ljudska)
Petje: Metka Pavšič, Marija Terpin Mlinar 
Snemanje: Radio Cerkno d.o.o. 
Izdelava kostuma: Lidija Anzelm, Studio MAL 
Izdelava obutve: Aleš Kacin, Studio AK Alojz Karner
Scenografija: Mateja Mlačnik
Izdelava scene: Lidija Anzelm, Studio MAL
Frizura: Nataša Ivanović 
Oblikovanje luči in tona: Ema Brelih 
Tehnična priprava: Marija Terpin Mlinar, Stane Mavri, Miha Kosmač,
​Mirjam Gnezda Bogataj, Eva Gantar, Sonja Serjun, Tina Zadnik
Fotografija: Bojan Tavčar
Snemanje: Matjaž Mrak 
Oblikovanje: Irena Gubanc 
Tisk: Tiskarna DTP d.o.o. 
Priprava in tisk v brajevi pisavi: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Blaž Pavlin
Produkcija: Mestni muzej Idrija, zanj Ivana Leskovec, Idrija, 2020

Zvočni opis scene - uprizoritev na grajskem dvorišču

Smo na grajskem dvorišču, tu nas obdajajo stene z oboki in mnogimi okni. Okrog vseh obokov in oken so z oranžno in rdečo cinabaritno barvo poslikani različni vzorci. Na tleh, sredi odra, je približno pet kvadratnih metrov velika, nesorazmerno oblikovana packa rdečega blaga. Simbolizira kri in cinabaritno rudo.
​Pod blagom je zaznati meter dolg in pol metra širok kvader, ki spominja na klop. Na njej leži ženska, na boku, skrčeno, roka in noga ji visita čez rob. Oblečena je v belo bluzo z naborki na rokavih, nosi črno krilo, belo podkrilo in rjav telovnik. Zavezan ima temno moder predpasnik s potiskom drobnih belih rožic.
Kasneje si bo nadela črno ruto in obula rjave, ponošene gležnarje iz usnja z eno vezalko. Na nogah ima sive pletene nogavice z majhno luknjico na palcu. Svetlo rjave in nekoliko sive lase ima neurejeno spete v figo nad tilnikom. Pokrita je s platnenim kosom umazano belega blaga. Za vzglavje ima platneno umazano belo culo. Iz nje bo tekom predstave potegnila suhe krhlje, stekleničko žganja in metrsko klekljano čipko.
​Prizorišče se bo med uvodnim mrmranjem počasi osvetlilo od spredaj.

Metka, čestitam, čestitam, res si dobra, Melhiorca kar oživi, cela paleta čustev! Čestitke za celo ekipo. Tista tolminska pesmica za pevski vložek je čisto primerna. Je bilo pa res v nulo organizirano po priporočilih NIJZ-ja. Ni šans, da na Melhiorci stakneš virus.

Točno tako je bilo kot v življenju, malo resnega, malo smešnega, mal za smejat, mal za jokat.

Še sedaj me tišči nekje notri, v prsih, res lepo. Bi kar še spremljala in gledala. Tako resnično je.

Ponovno si me navdušila, impresionirala in pustila kar brez besed s svojo predstavo.

Gre za podajanje zgodovine na nov, svež, drugačen način. Privlačno.

Celo predstavo sem se ježila, od začetka do konca.

Res, neverjetna si s svojo paleto osebnosti, jezikov, čustev, ki jih razgrneš pred gledalci. Čestitam!!!! 

Občudovala sem tvojo zbranost, lepo izgovorjavo, mimiko in igro. Res si neverjetno sposobna, pogumna - in samo želim si, da bi imela veliko možnosti za izražanje tvojih sposobnosti.

Ema je prižgala luč in nisi mogla spati. 

Všeč mi je bilo, ko si se prestavljala iz ene vloge v drugo. Na šebreljsko narečje sem bila premalo pozorna, lahko pa rečem, ko si govorila po idrsko, si bla oooo! Čustva ob Florjančku si lepo ustvarila; se je videlo, kako ga je Melhiorca pogrešala in jo je skrbelo za njega! Ko si bentila čez oblast in njih žene, si pa tudi pihala nam na dušo.

Draga Melhiorca, vidim, da se ne bojiš – ne hudiča, ne biriča … In tako je prav. Še naprej nam posreduj vse,kar nas dviga in nam pripomore, da smo močni. Taki, kot Marina Melhiorca iz Šebrelj. Čestitke in še enkrat čestitke ter zahvale v neskončnost. Bodi še naprej Melhiorca!!!