Monoigra
NIČESAR NE OBŽALUJEM
Prva slovenska odrska izvedba
|
Opis videa: Utrinki s predstave Ničesar ne obžalujem. Igralka je oblečena v dežni plašč, obute ima črne čevlje z višjo peto, obraz naličen, svetle lase ima spete. Za njo je bela stena s črnimi črtami, ob strani bela miza z dvema belima stoloma.
Vem, radi bi zmagali... Sedite na svoji strani in me opazujete. Nobene prisile... Naj sama pove, kdo je, naj se izblebeta, naj sama sleče plašč, da vidimo, kaj je nakradla! Mislite, da ste inteligentni, da me boste zašili s tem, ker me pustite pri miru, v tej sobi, pod drobnogledom... Čas dela za vas, si mislite. In res je tako... Samo vaš čas je... Mojega ni več... Mojega ste ukinili. Že zdavnaj! Ne uporabljamo več nobene prisile, pravite. Nobenih meril, pravite. Samo denar, edino merilo, ki izbira: to ja, tega ne, to je v redu, to pa zanič, to mi je všeč, to pa ne! Nobene prisile več, pravite… 
Zgodba se razplete, ko ženska v silovitem izbruhu, zaključnem monologu pove svojo resnico, opiše tragičen življenjski dogodek.
Zaključi mirno, vidna je njena pomirjenost z življenjem, usodo. Vsemu navkljub ali ravno zaradi nesrečnega dogodka se je naučila življenje jemati tako kot je, želi ga živeti, se veseliti, dajati in nikakor ne obžalovati in se prepuščati zagrenjenosti. Njen odnos do življenja izžareva tudi njen umirjen, sproščen govor ob koncu predstave. V zaključku »zasliševalcem« ponudi še pesem Edith Piaf - Non, Je ne regrette rien, ki jo tokrat zapoje v originalu in katere besedilo potrdi njeno odločitev za pozitiven odnos do lastne usode, njeno željo, da vsemu navkljub začne na novo. |
Besedilo: Vinko Möderndorfer
Ženska: Metka Pavšič Tehnična sodelavka: Ema Brelih Trajanje predstave: 45 minut Predstava je doživela več kot 130 ponovitev. Produkcija: AGRFT Študijski program: Oblike govora, smer Govorno sporočanje Mentor za govor: red. prof. Tomaž Gubenšek Scenografija in oblikovanje svetlobe: David Orešič Kostumografija: Rosana Knavs Glasbena oprema: Miloš Rebula 
Pred nami je ženska. Ženska, ki ji avtor ne da imena, je lahko katerakoli ženska našega časa, ki se je znašla v skrajni situaciji. Ženska, ki je zaprta v sobi za zaslišanje policijske postaje. Zasliševalci jo opazujejo skozi okno in želijo izvedeti kaj ima skrito pod plaščem, kaj je ukradla. Na koncu ženska razkrije svojo resnično zgodbo, skrivnost ukradenega predmeta.
Sedem žensk, ena igralka. Predstava Ničesar ne obžalujem se dogaja na policijski postaji, v sobi za zaslišanje. Dere se na tiste, ki so jo potisnili v prostor. Upa, da bo z grožnjami, glasnim vpitjem in trkanjem na slabo vest dosegla, da jo bodo takoj izpustili, spoznali njihovo zmoto. 
|
|
|
Zlo fajn, draga Metka! Blestiš in svetiš s svojim delom v temno noč sveta. Delo Metke Pavšič sledim že vrsto let, saj me njeno delo in predanost gledališču vsakič znova osupne, očara in napolni. Tudi z zadnjo predstavo je tako. Ne le, da je uprizorila, po mnenju avtorja, neuprizorljivo, ampak je presegla tako zgodbo, kot svoje lastne zmožnosti. Bravo Metka. Še na mnoge ponovitve! To pa je volja do življenja in ustvarjanja. |
Vročično in resnično se nas je dotaknila tragična usoda ženske, ki jo je skozi različne like, zdaj s smehom, zdaj s presunljivim krikom, zdaj v narečju, zdaj v zapleteni sintaksi, s prepričljivim obvladovanjem prostora, kulturo telesa in govora zmojstrila Metka Pavšič. Skupaj s soustvarjalci je na oder postavila izjemno predstavo, ki dolgo, dolgo in še vedno ostaja v spominu. Bila je svetloba, ki ne ugasne. |
Metkina predstava ima tako moč, da te temeljito spodnese. Čustveno in tudi fizično. Smeh, ki pride zraven kot dodana vrednost pa prinese olajšanje. Ta moč prihaja iz Metke, ki je čudež sama po sebi. Sporočilna moč predstave je neizmerna, le nadaljujte s to potjo, potjo ozaveščanja pomena človečnosti. To še kako potrebujemo! |
Predstavo Vinka Moderndorferja Ničesar ne obžalujem zaznamuje predvsem intenzivna in energetsko polna interpretacija igralke, ki hipno in spretno prehaja iz enega lika v drugega le z natančno uporabo igralskih sredstev, brez nepotrebnih zunanjih pomagal. Dinamično se sprehaja skozi pestro paleto čustev in stanj, od pretresljivo temačnih do vedrih in komičnih ter ponuja gledalcu močno identifikacijo. Mojstrsko obvladovanje različnih nivojev govora pa Metka Pavšič nadgradi še z zanesljivo in drzno pevsko interpretacijo znanega šansona.
Jaša Jamnik
Ves čas nam predstava nastavlja ogledalo, odpira oči. Je že res, da si mislimo, da se to mene ne tiče, da to igrajo v gledališču, pa vendar… Točno taki smo, taka so naša življenja. |
Intervju in predstava sta mi pomagala, da sem lažje naredila korak naprej v spopadanju s težko boleznijo. |
