DA LE NE BI ZMANJKALO ČASA
Potovanja, svoboda, optimizem, komunikativnost, čut za pravičnost in nenehna stremljenja k presežnemu so lastnosti, ki jih boste našli v vsakem povprečnem astrološkem opisu strelca. Upala bi si trditi, vsaj zame, da stvar ni ustreljena ravno mimo.
Prepotovala sem kar nekaj dežel, imam širok krog znancev in prijateljev in veliko zelo različnih dejavnosti, ki mi izpolnjujejo življenje. V veliki meri pa mi je življenje krojilo dejstvo, da sem od rojstva močno slabovidna, zdaj ne vidim tako rekoč nič. Skorajda ne pomislim več na to, kako bi bilo če… Na to me, sem in tja, spomnijo ljudje. Lahko rečem, da sem se v letih velikih osebnih prizadevanj in podpore okolice naučila s tem dejstvom kar dobro shajati. A še vedno marsikdaj ni in sploh ni bilo lahko. Prehodila sem običajno pot slabovidnega človeka moje generacije. Preden sem vstopila v šolo so me na slab vid najpogosteje opozarjala obtolčena kolena in prijatelji, ki so v otroških bojih sem in tja komu zavpili naj pazi na moje oči. V prvem razredu, ki sem ga obiskovala v domačem kraju, so se pričele prve, zares boleče izkušnje. Čutila sem, da nekaj ni v redu, da sem drugačna, da marsičesa ne zmorem. In pričelo se je moje silno prizadevanje, seveda neuspešno, da bi prikrila svoje težave. Izmišljala sem si svoje račune, delala svoje nareke. Kako brezmejna je lahko iznajdljivost otroka v želji, da bi bil enak, da bi bil sprejet. Osnovno šolanje sem zaključila v ljubljanskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Za tiste čase najboljša rešitev. Morda tudi zato, ker je bilo takrat nekako moderno, sem bila v zavodu usmerjena na Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Spet težke izkušnje prilagajanja, iskanja novih možnosti. Vsemu se je pridružilo še mladostništvo, ki samo po sebi ni enostavno obdobje. Kaj sedaj? O tihi želji, da bi študirala dramsko igro si še razmišljati nisem upala, ker je bilo potrebno pri vpisu priložiti zdravniško potrdilo o popolnem sluhu in vidu. Mladostniškim željam se je pridružila realnost in nastal je kompromis. Študirati socialno delo je bila moja dobra odločitev, ki je nisem nikdar obžalovala. Po srednji šoli sem bila leto dni zaposlena v pralnici in likalnici Psihiatrične bolnišnice Idrija, kjer sem vse srednješolsko obdobje opravljala tudi počitniško delo. Izkušnja napornega fizičnega dela, solidarnosti, nizkih plač in odnosa ljudi, ki ti dajo vedeti, da si zadnji v vrsti, mi je podarila spoštovanje do vsakovrstnega dela in človeka, ki ga opravlja. Čas študija je bil zame čas odprtosti, čas srečevanja novih ljudi, čas, ko si bil povsem prepričan, da boš spremenil svet in to že v naslednjem trenutku. Pa sem se morala kmalu prizemljiti. Prišlo je pripravništvo in z njim povezane prve, resne težave v zvezi z delom. Nisem bila mobilna, težko sem si zapisovala stvari, dvomi ljudi in same sebe. Kje iskati poklicne možnosti, kako se lotiti premagovanja ovir… Vsem vprašanjem pa se je pridružilo še hitro, močno poslabšanje vida. V trenutku sem bila postavljena pred dejstvo, da sem morala obnoviti brajico, se odločiti glede možnosti gibanja in predvsem srečati se z realnostjo, da to ni le neko trenutno poslabšanje, ampak da je to postala moja resničnost. Postati čim manj odvisna je bila moja velika želja, a za njeno uresničitev je bilo treba kaj storiti. Sčasoma sem postrgala na kupček vso preostalo voljo in pogum, hvala bogu pa so mi prišli nasproti tudi ljudje, ki so mi v tem prizadevanju pomagali. In nadaljevala sem s študijem. Čas visokošolskega študija mi je prinesel tudi nove možnosti vključevanja v delo. Pridružila sem se usposabljanju prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč, pričela sem z delom v kozmetičnem salonu in se na ta način tudi preživljala, delala sem kot prostovoljka pri TOM telefonu… In glej, tudi gledališče in glasba sta me poiskala ali pa sem ju našla jaz. NI pomembno. Tu se čutim nekako svoja, petja in recitiranja je vedno polna moja kopalnica, moja kuhinja. V tem obdobju sem se prvič srečala tudi z računalnikom in informacijsko tehnologijo. Bila sem ena izmed treh, ki jim je Lyons club Nova Gorica podaril računalniško opremo. Hvaležnosti se je pridružil tudi strah pred neznanim. Se bom tega sploh sposobna naučiti, sem se spraševala. In res mi učenje ni šlo lahko od rok. Morda tudi zato, ker sem še vedno močno vizualen človek. V začetku sem se morala presneto siliti, da sem sploh sedla za to škatlo. A počasi, s potrpežljivostjo učiteljev, z vzpodbujanjem prijateljev, ki jim gre to bolje od rok, in jasno s svojo vztrajnostjo se je vse skupaj nekako sestavilo tako, da doživljam računalnik in z njim povezane možnosti kot neprecenljivo pomoč. Pravzaprav si ne morem več predstavljati ne dela, ne osebnega življenja brez njega. Delo animatorice, ki ga opravljam v Domu upokojencev Idrija pravzaprav ne bi mogla uspešno opravljati brez računalnika, koliko dogovorov, koliko poti je prihranjenih, koliko dopisov narejenih od doma. Mnoga znanstva in prijateljstva bi zamrla, če bi bila vezana le na občasna srečanja ali telefonske pogovore. Tako pa elektronska pošta poskrbi, da ohranjamo stike. Pa še ceneje je. Pa ne le služba, tudi hobiji so dobili drugačno razsežnost. Nikdar ne bi sodelovala v londonskem muzikalu, če se ne bi bilo možno dogovarjati za sodelovanje po elektronski pošti, koliko gledaliških tekstov imam v elektronski obliki, ne bi poletela s padalom, ker do te informacije sploh ne bi prišla, vodenje evidenc nastopov bi bila prava mora in še in še. Nisem nek ekspert, sem se pa usposobila do te mere, da mi računalnik zares služi, zavedam se, da bi mi lahko še bolj, če bi se zavzela. A zdaj ne čutim več odpora do njega, vem, da sem se sposobna prilagoditi novotarijam in nenazadnje povprašam tiste, ki te stvari obvladajo in radi pomagajo. Želela bi si… Veliko je želja in stvari, ki si jih potihoma ali naglas želim v življenju. Da le ne bi zmanjkalo časa in zagretosti za njihovo uresničitev. (Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 4/2004) |
Opis videa: Prispevek je bil posnet za Evropsko zvezo slepih (EBU), zato so na videu slovenski podnapisi. Metka je v sivih kratkih hlačah, črni majici brez rokavov, s kratko pričesko. Snemana je ob vodi, v ozadju drevesa. Proti koncu filma se okolje spremeni, Metka se sprehaja po ulici in se po stopnicah povzpne v notranjost idrijskega gradu. Tu je oblečena v belo majico in svetlo modro krilo. V rokah drži belo žensko torbico.
|