CAMINO – POT, KJER JE DVOM PREPOVEDANO RAZKOŠJE

Te besede smo srečale na steni nekega prenočišča in zapomnile smo si jih. In res je, da me dvom v to, da grem na Camino in ga prehodim ni nikoli zares obšel.  

Začelo se je nekega junijskega večera, ko sva s prijateljico tekli svojih običajnih pet kilometrov. Med sopihanjem mi je omenila, da bi želela prehoditi Camino, stoletja staro romarsko pot po severu Španije. Tedaj sem povsem jasno začutila, da je to tudi moja želja, ki se je prav kmalu zatem spremenila v trdno odločitev.​​

Že pred leti sem precej brala in slišala o tej osemsto kilometrov dolgi romarski poti, ki predstavlja izziv mnogim, a me dotlej nikdar ni zamikala. Z načrtovanjem dneva odhoda, sopotnicami, informacijami o poti, branjem literature in drugimi prizemljenostmi smo se pričele ukvarjati po novem letu, ravno prav zgodaj, da je navdušenje skokovito naraščalo. Iz preteklih izkušenj vem, da sta pričakovanje in obujanje spominov enakovredna dela potovanj. 
Vedela sem, da bi bilo najbolje, če bi naveza štela tri osebe. S tem bi se napor spremljanja mene, ki praktično nič ne vidim, porazdelil na dve osebi. Slišala sem, da je enomesečno pešačenje med drugim tudi velika preizkušnja in šola medčloveških odnosov. Vsak človek ima na tako zahtevni poti dovolj opraviti sam s seboj in lastnimi problemi. Moja razmišljanja so se kasneje potrdila kot pravilna. Na poti sem se mnogokrat zahvaljevala za vsaj dve stvari. Za ves čas romanja naklonjeno vreme in za to, da smo skupaj treščile tri »ta prave punce«, ki se predhodno niti nismo dobro poznale. Še sedaj trdimo, da to ni bil slučaj, kajti izkazalo se je, da smo bile več kot odlična naveza.
​

---

Pred odhodom smo kar nekaj elektronske pošte in telefonskih impulzov porabile za to, da smo razpravljale o tem, kaj je pametno vzeti s seboj, kaj bomo obule, kako potovale na izhodišče ipd. Izkušnje tistih, ki so pot že prehodili so govorile o tem, da se nahrbtnik sčasoma spremeni v pravo nočno moro, če ni v njem le zares najnujnejših reči. Prijateljica mi je pred odhodom eno izmed pohodnih palic pobarvala v belo, da se je le-ta kasneje na poti  kitila z dvema funkcijama; služila mi je kot opora in kot bela palica. Praktičnost je na Caminu nujno potrebna.  
 
Hvaležne smo Emi, ki nas je v začetku junija z avtomobilom zapeljala na izhodišče Camina Frances, najbolj obiskane smeri do Santiaga. Po tisoč šesto prevoženih kilometrih, kramljanju v avtomobilu in skupnem kosilu smo se pripeljale do francoske vasice pod Pireneji z imenom St. Jean Pied de Port. Zglasimo se v pisarni, kjer dobimo nekakšno zgibanko – romarski potni list, kamor ti vsak dan v kraju skozi katerega greš ali pa v njem prenočiš, odtisnejo žig, da je ob zaključku razvidno, da si prepotoval celotno pot. Na nahrbtnike si obesimo še Jakobove školjke, ki so simbol romanja in jo mahnemo navkreber. Tu se resnost občutkov dvigne za nekaj stopinj. Še zadnji premisleki, če bi lahko še kaj nepotrebnega pustile v avtomobilu, zadnji objemi z našo šoferko, nekaj mokrote, ki samodejno steče preko roba oči, mahanje v slovo in že smo prepuščene enomesečni izkušnji posebne vrste. Še sedaj občutim tisto vznemirjenje, ki je navdušujoče, željno novega, a s pridihom rahle treme. Ta občutek nekakšne svobode se vame vedno prikrade ob začetkih potovanj. Hladen veter, mir, nekaj glasov konjev in ovac mi ponuja vtis kot bi bila na naši Veliki planini. 
 
V Pirenejih baje pogosto dežuje in proti izteku dneva to občutimo tudi me. Preko sebe in nahrbtnikov navlečemo nepogrešljive pelerine. Prvič nas obide misel, kako dobro je, da ni deževalo cel dan, saj bi bile sicer, po sestavi tal sodeč, zvečer blatne do kolen in še čez. A bilo je vseeno dovolj mokrote, da zvečer z Danico začutiva prve žulje. Imenitno, pa se še začelo ni! Prva noč v albergu – tako se imenujejo prenočišča ob poti, je zelo hladna. Nase navlečemo vse kar imamo. Tudi številni popotniki v »spalnici« in spalna vreča ne pripomoreta k občutku toplote. Zvečer in zjutraj me receptor alberga rahlo treplja po ramenih in se smehlja, pa ne vem, ali zato, ker sem mu všeč, za vzpodbudo ali zato, ker ga je obšel dvom vame in sem se mu rahlo zasmilila.

---

Zjutraj dobre volje vstopimo v nov dan in tako je bilo še naslednjih osemindvajset dni. S hojo smo pričenjale po šesti uri, kajti tudi daniti se je pričelo šele po tej uri, sonce pa je sijalo do desete zvečer in še čez. Običajno smo na tešče naredile pet do deset kilometrov, odvisno od odprtega bara na poti, kjer smo za zajtrk pojedle sendvič s sirom ali tortiljo in spile prvo kavo. Me bi želele, da bi Španci vstajali malce prej, ker bi to pomenilo zgodnejši zajtrk in večerjo. Mislim, da nobena od nas doslej še ni pojedla toliko sendvičev, toliko dolgih, belih francoskih štruc in ob večerjah redno popila kozarec tinta, črnega vina, ki ti samoumevno pripada pri obroku. Priznamo, da nam je godilo. 
 
Jutra so bila vedno polna kramljanja, dobre volje, smeha, pa tudi poglobljenih pogovorov. Bolj ko se je dan prevešal proti poldnevu in preko njega, bolj smo postajale tihe, vsaka je potonila v svoj svet misli in občutkov. Le sem in tja je padla kakšna pripomba, zdramila potreba po odločanju v katero smer je treba mahniti ali nuja, da tisti dan odpojemo naši dve himni. 
 
Kekčeva pesem je pripadla slovenskemu delu dvojne himne, Eres tu, čudovita španska pesem, pa španskemu delu naših glasbenih podvigov. Kar nekajkrat smo presenetile domačine s tem, da smo znale zapeti pesem v njihovem jeziku. Kmalu se nas je zaradi vztrajnosti oprijel vzdevek »tri nora dekleta iz Slovenije«. Častno smo nosile to ime, a moramo priznati, da smo s svojo zastavico, ki jo je Martina ves čas nosila pripeto na nahrbtniku, pogosto zmedle prehitevajoče romarje, saj je večina naše poreklo pripisovala Slovaški. Žal naše zastave nismo srečale v večini albergov, ki so jih krasile zastave evropske unije, razen v enem. Smo pa marsikaterega romarja naučile, da imamo Slovenci tudi svoj jezik - nad tem dejstvom so bili vsi zelo presenečeni.  
 
Prenočišča so v cerkveni, občinski ali zasebni lasti. Stanejo od pet do deset eurov, marsikje pa se daruje le prostovoljne prispevke. Lepo so oskrbovana, skromna, a čista. Vrh pograda ti postane pravo razkošno zatočišče po napornem dnevu, kraj, kjer se lahko malce odmakneš, zapišeš ali posnameš vtise, razmišljaš o ljudeh, ki jih imaš rad, odgovarjaš na prispela telefonska sporočila in še kaj. Včasih so se pogradi tako tresli in škripali, da sem se bala, da se bom zjutraj zbudila ob spodnjem sostanovalcu. Posebej elegantno, na lahno kar se le da, pa se naučiš sestopati s pograda, kajti stopala z dnevi postanejo zelo boleča in ob vsakem pregibu, dotiku povzročajo precejšnje bolečine. Dotlej nisem vedela, da ta del telesa premore najmanj tisoč koščic. In če niste vedeli po čem zvečer v kraju spoznaš pohodnika vam zaupam, da je to po racajoči hoji in navadno tudi po termo velurju, ki smo jih kljub soncu nosili. Ob večerih namreč zaradi utrujenosti občutiš rahel drget telesa. A nas so grele in bodrile vzpodbudne misli, ki smo jih prejemale od domačih in prijateljev.​

---

Čeprav so dnevi potekali po utečenem urniku, rutinskega vzdušja ni bilo čutiti. Vedno se je pripetilo kaj, kar nam je polepšalo ali zapletlo dan. Naučile smo se, da je treba prav vsak dan zajeti na novo in da ni koristno pretirano tuhtanje o tem, kaj bo čez tri dni. In še takrat, ko smo kaj načrtovale, se nam je to zagotovo podrlo -  slabo zdravstveno stanje nam je preprečilo praznovanje polovice in zaključka poti. Lahko si mislite, da smo ga prestavile na kasnejši čas. Ob Dnevu državnosti pa smo ostale brez načrtovane večerje, a bile smo v dobri družb in pesem nam je krasila večer. Pravijo, da te Camino prisili oz. uči, da ugledaš dobre reči, sicer odnehaš, ker preprosto ne zdržiš.  
 
Za nas je bilo prvih deset dni najtežjih. Žulji so pričeli svoj zmagoviti pohod na stopala. Vsak dan sta se starim pridružila vsaj dva majcena. Danica je postala prava peregrinska (romarska) ranocelnica. S šivanko, z vžigalnikom namesto razkužila in zelenim sukancem je prebadala žulje sebi in drugim. Hudo je, ko se tej nadlogi pridružijo še vnetja mišic, pokostnice ipd. A ko je bilo najhuje in je vse skupaj že mejilo na neznosno, se je vedno pokazala rešitev. Je že prišel na pot pravi človek, ki nam je pokazal smer ali dal pravo informacijo, da se je tok bolečega dogajanja preobrnil. 
 
Ko smo po približno osmih, devetih urah dnevne hoje okrog četrte ure prispele  do prenočišča so sledili vedno isti opravki. Tuširanje, ki je povrnilo petdeset odstotkov moči in s tem dobro voljo, pranje oblačil, masaža nog in ramen, ki je povrnila naslednjih petdeset odstotkov, prešernosti ter odhod do bara na večerjo ali priprava le-te v za to pripravljenih kuhinjah albergov. 
 
Ob devetih smo bili po večini že potunkani v svoje spalne vreče in skušali zaspati. S čepki za ušesa si poskušal doseči, da bi preslišal smrčanje in druge zvoke. Spanec je bil večinoma rahel, a začuda nadvse krepčilen. Ponoči smo, tako smo ugotavljale kasneje, vse počele iste reči. Pregibale smo prste na nogah, vrtele stopala, da bi ugotovile, če se stanje izboljšuje in se bomo prihodnjega jutra še sposobne postaviti na noge. In smo se. S težavo, a po pol ure hoje so se stvari postavile tja, kjer morajo biti, vsaj za nekaj ur. 
 
Pokrajina je bila čudovita in raznolika. Hodile smo preko žitnih, valujočih polj, vinogradov, ki so jih obilno škropili, gorskih pašnikov, ob prometnicah, vaških in gozdnih poteh, pa tudi po nam manj ljubih predmestjih, ki jim ni bilo videti konca. Poti so bile asfaltne, makadamske, betonske, travnate, kolovozne, blatne in še kakšne. Vsega je bilo.  
 
Najbolj so mi bile pri srcu makadamske bele ceste, ker sem se na njih lahko najbolj sprostila in se počutila zares svobodno. Ko je bila pot takšna, smo običajno hodile v obliki brajeve črke h. Martina spredaj, jaz za njo in Danica poleg mene. Prisluškovala sem ropotanju prijateljičine palice in njenim korakom. Ko je bila pot ozka in težje prehodna, smo se postavile v obliko brajeve črke l. Ena za drugo. Ko so bili na vrsti strmi, kamniti, razdrapani spusti sem se prijela za Martinin nahrbtnik. Postale smo utečen tim, ki ne potrebuje veliko besed.​

---

Nikdar pa ne bom pozabila vonjav, od opoldanskega sonca segrete španske pokrajine. Nosnice je razvajal vonj sivke, raznih trav in meni neznanega grmičevja. Všeč so mi bila jutra, polna petelinjega petja, všeč mi je bilo, ko sem si v lase zataknila cvet maka in belo-vijoličasti cvet. Počutila sem se nekam slovesno, a le do majhne trgovinice ob poti, ko me je iz njene notranjosti poklicala uslužbenka in mi zaskrbljeno povedala, da je belkast cvet, cvet opija. 
 
Ne bom pozabila vedno istih odgovorov sopotnic, ki sta mi vsaj deset dni na vprašanje, kaj zdaj vidita, odgovarjali z besedami: »Na levo polja, na desno polja, nad nami modro nebo, pred nami pa dooooooolga bela cesta«. In že je bil tu smeh. S podrobnejšim opisom pa sta mi znali pričarati sliko sinjega neba, zlatih polj pšenice do koder seže pogled, maka, koruze, oljne repice, živo zelenih grmov v ozadju in vetrnih elektrarn na pobočjih hribov.  
 
Vsa lepota pokrajine, drobna doživetja pa nimajo pravega pomena, če jih ne moreš podeliti s soljudmi. Na poti smo srečevale mnogo zanimivih ljudi iz vsega sveta. Z nekaterimi smo se posebej zbližali. Znanje jezika ni bil predpogoj za to. Ko smo se z Ulo in Žakom, Ervinom in Valerijo srečali v katedrali apostola Jakoba so solze tekle same od sebe, od čudne, tihe radosti, da nam je bilo dano doživeti to izkušnjo. V zahvalo smo prižgale svečke za vse preživeto, pa tudi za tiste, ki so nas spremljali z mislimi podpore in z molitvijo. 
 
Brez obiska Finisterre, najzahodnejšega rta Evrope ne moremo odpotovati domov. Na tem, t.i. Koncu Zemlje, kot so ga poimenovali zato, ker so resnično verjeli, da je tam konec sveta nismo zakurile svojih oblačil in obutve kot je bilo v preteklosti navada. Morda tudi zato ne, ker smo si zaželele, da se na to pot še vrnemo. Le noge smo namočile v hladnem Atlantiku. In si za spomin na pot, katere cilj pravijo, da je pot sama, nabrale nekaj peska in školjk. Zazdelo se nam je, da smo v predmestju raja.

​
(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 3/2011)

---