IZKUŠNJA KENIJE

Januar je. Prijateljica mi omeni, da bi rada šla v Kenijo, ker na prejšnjem potepanju po Afriki ni videla skoraj nič živali. Ni mi bilo treba reči dvakrat in skupaj še s tremi kolegicami se odpravim. Pravzaprav sem si vedno želela začutiti utrip te celine. Še dobro, da je kolegica izkušena, odkrije poceni karte, kontaktira s turistično agencijo v Keniji, uredi prenočišče na Dunaju. Ja, tam smo začele naš potep. Zvečer odidemo na ogled še novoletno okrašene in razsvetljene avstrijske prestolnice. Sopotnice mi skušajo opisati vse tiste mogočne stavbe in kip vladarice Marije Terezije, predvsem pa se malce spoznavamo med seboj.

---

Po prespani noči se na letališču seveda sprehodimo po trgovinah in nadišavimo z najbolj cenjenimi parfumi. Jekleni ptič odleti proti Katarju, mali državici na Bližnjem vzhodu. Ugotavljam, da se najbrž staram, ker mi vožnja povzroča silne tesnobe. Tega strahu prej nisem poznala, vsa bleda in otrpla sem. Pomaga mi kozarček viskija, ki me zaziblje v spanec. Doha, glavno mesto, ima veliko, sodobno letališče. Le-to razpolaga s spalno sobo, molilnico, internetno sobo. A kaj, ko je gneča velika in noč mora vsak prebiti po svoje. Skušamo se zviti na neudobnih stolih, da bi vsaj malo zatisnile oči. Da nekako prebijemo čas, mi kolegice opisujejo mimoidoče, zjutraj pa takoj odidemo na zajtrk, ki nam pripada. Prvič v življenju ob šestih zjutraj jem pomfri in pijem mehurčkasto pijačo. 
 
Končno je tu Kenija. V Nairobiju dežuje. Opravimo vse formalnosti z vizo, denarjem in takoj se prične pogajanje za vožnjo s taksijem do hotela. Izkušenejši kolegici se resno in zavzeto pogajata. Stvar na trenutke pridobiva na jakosti tonov. Ampak kasneje spoznam, da je to del tukajšnjega načina komuniciranja, vendar se nelagodnega občutka ob teh vročih pregovarjanjih ne morem znebiti do konca potovanja. In povsod ljudje, ki ti ponujajo pomoč, ponujajo to ali ono reč v nakup. Skorajda se v nekem hotelu že dogovorimo za prenočišče, ko nam na koncu le povedo, da hotel nima vode. In spet sledijo ostra pogajanja.  
 
Nairobi preseneti s svojo sodobnostjo, velikimi trgovinami, dobrimi avtomobili, restavracijami. Prava prestolnica je. Ker je bila Kenija angleška kolonija se vozi po levi strani, iz avtomobilov pa se vali gost, črn dim. Tu praktično vsi ljudje govorijo angleščino, ki je poleg svahilija uradni jezik dežele. Spet neznansko obžalujem svojo borno znanje angleščine in si, kot že tolikokrat na potovanjih obljubim, da bom nekaj storila na tem področju. 
 
Vso noč se zunaj nekaj dogaja, jaz pa skušam spati. Prvič ležim pod mrežo proti komarjem. Vsekakor bolje kot da stakneš malarijo.  
 
Zjutraj eno uro zamujamo v turistično agencijo, kjer smo dogovorjene. Nismo vedele, da je v zimskem času tu dve uri časovnega zamika. A tu se zares nikomur prav nič ne mudi, ura gor ali dol. Izpolnimo kupe obrazcev in se končno z džipom podamo na pot.​

Takoj, ko zapustiš center mesta se pričnejo drugačne podobe. Povsod ljudje, ki nekaj prodajajo, živali, zanimiva drevesa s ploščatimi krošnjami. Avto poskakuje, da ti pretrese vse kosti. Čez nekaj ur vožnje se ustavimo na nekakšnem zbirališču popotnikov. Tu nam kuhar pripravi kosilo. Spoznamo še dva sopotnika, ki potujeta z nami. Nemka Ira me kmalu brez ovinkarjenja vpraša, če imam težave z vidom. Po pritrdilnem odgovoru pove, da je nekaj časa živela v Keniji pri družini, ki se ukvarja s pomočjo slepim. Zanimivo naključje. Z njeno pomočjo je kasneje nastal prispevek za revijo RIKOSS o skrbi za slepe v Keniji. 
 
Smo na robu znanega nacionalnega parka Masai Mara. Sem zahajajo turisti predvsem zaradi ogleda divjih živali, ki jih vidiš v naravnem okolju, pa tudi zaradi znamenitega plemena Masajev. 
 
Vozimo se po savani. Tišina, sliši se samo "škljocanje" fotoaparatov. Džip ima odprto streho, da lažje opazujemo okolico. Le hrup našega avtomobila moti spokojnost. Naletimo na prvo čredo zeber, slišim kako topotajo pred avtom. Kmalu pa srečamo družino slonov. Šofer zaustavi motor, slišim počasno, mogočno hojo teh orjakov. 
​
Prespimo v kampu ob masajski vasi. Sprejmejo nas preproste, prijazne kočice. Zgodaj zjutraj zaslišimo nekakšno cingljanje. Masaji s svojimi čredami odhajajo na pašo. Po zvoku sodeč morajo biti črede zelo velike, sem in tja zaslišim še lajež psa. Saj je kot na naših planinah!​

Po zajtrku se odpravimo na pot. Vsepovsod polno živali, divjih prašičev, zeber, pisanih ptic, gazel… Naletimo na nekaj hijen in šofer se odloči, da jim bomo sledili. Kmalu v nekem grmu zagledamo leoparda. Ne enega, tri. Stvar postaja napeta. Približamo se grmu. Dva malicata na drevesu gazelo, eden pa je na tleh. Povsem blizu smo. Slišim trganje mesa in drobljenje kosti. Malce nelagodno mi postane. V zraku začutim vonj po mrhovini. Vsi smo tiho, le aparate je slišati. Ana mi zašepeta, da je šel eden le kake tri metre stran od avta. Če samo pomisliš na to, da bi bil lahko v enem skoku na našem odprtem džipu, te že zmrazi. Šofer pojasni, da živali doživljajo avto kot del mrtve narave, tako kot na primer skalo. Situacija pa bi se popolnoma spremenila, če bi stopil iz avtomobila. Ker se precej stegujemo iz avta dobro slišim dihanje teh zveri, sem in tja tudi nekaj zehanju podobnega. V ozadju čakajo hijene na ostanke pojedine. Sicer pa povsod spokojen mir, le šuštenje trave se sliši, ko se leoparda počasi spustita na tla in se sprehajata sem in tja. Ko se po kaki uri opazovanja odpravimo, se hijene približajo ostankom in leopardi jim le-te mirno prepustijo. Red je red in v savani imaš občutek, da ga je veliko. 
 
Punce me opozorijo na jato lastovk. Kar občutek domačnosti me obide, morda pa je katera izmed njih iz naših logov. Med vožnjo srečamo čredo gazel, na stotine jih je, tečejo pred avtomobilom.

---

Šofer sem in tja pokliče ostale kolege, da preveri kje se v savani dogaja kaj zanimivega. Kolegialna pomoč pač. In tako smo bili opozorjeni na dva leva, ki smo ju našli pod grmom. Povedo, da preživljata medene tedne. Za nekaj dni se v takih primerih odstranita iz tropa. Kot v filmu ležita pod grmom in uživata. Priča smo njunemu parjenju. Pred ljubezenskim prizorom lev tako glasno zarjove, da me kar strese.  
 
Nadaljujemo pot in kmalu se avto zaustavi. Šofer nas povabi, da odidemo peš k reki. Vsi negotovi sprašujemo, če je prepričan, da je varno. Očitno je, da sta z Masajem, ki je bil ves čas z nami na poti, v varnost prepričana in podamo se do reke, kjer je veliko krokodilov in povodnih konjev. Priča smo prizoru, ko krokodili hrustajo zebro. Nesrečnica je najbrž prišla popiti nekaj vode, pa so jo zgrabili. Na obrežju reke se fotografiram še z našim Masajem. Objamem ga okrog pasu in pod tanko ruto začutim vitko, mišičasto telo. Bo že držalo tisto o visokih in postavnih nomadih.  
 
Ko se vračamo proti našemu domu nas ujame huda nevihta. V trenutku so poti zalite z vodo. Šofer je spreten in dobro krmari po poteh, ki so bolj podobne grapam kot cestam. Zdi se mi, da tu grmenje zveni drugače kot pri nas.  
 
Popoldne obiščemo masajsko vas. Mladi fantje nam v pozdrav zapojejo in zaplešejo. Tisti izmed plesalcev, ki skoči najvišje v krogu, dobi nevesto. Poglavar pa je tisti, ki ubije leva. Tudi ženske nam zaplešejo, med njimi ni mladih deklet. Povabijo nas medse in skupaj se zibamo v ritmu petja. Kar strah me je, da bo kdo od mene zahteval kak solo vložek.  
 
Povabijo nas v hišo, narejeno iz kravjega blata in vej. Hiše gradijo ženske, dva meseca traja, da je narejena. Skrb za otroke in gradnja prebivališč je prepuščena ženskam. »Kaj pa moški počnejo,« radovedno vprašamo. »Oni pa na ženske pazijo, da jih ne napadejo levi in skrbijo za živino,« nam pojasnijo domačini. Ob tej izjavi si vsaka misli svoje. Mnogoženstvo je tu nekaj samoumevnega. V povprečju ima vsak moški šest žena in vsako noč se seli od ene do druge hišice. Hiške so skromne, v njej je koža, na kateri ležita oče in mama, v kotu na tleh pa je razgrnjen polivinil na katerem ležijo otroci. Potipam še malo naokrog: vreča z moko, lonček in ognjišče s ponvijo na sredi prostora. To pa je tudi vse. Njihova vsakdanja hrana je predvsem mleko, pomešano s krvjo. Fanta, ki nas vodi naokrog vprašamo, če je hodil v šolo. Pravi da ne, da se je nekaj angleščine naučil od prijatelja, ki je hodil v šolo. Njega oče ni pustil. Masaji neradi pošiljajo otroke v šole, kajti nihče se potem ne vrne več k tradicionalnemu načinu življenja.

---

Ko domačini vidijo, da na njihovih »stojnicah« ne bomo kaj dosti pokupile nam pokažejo, da je ura minila in se poslovijo od nas. Za spomin si kupim nekaj nakita. Še predno se dokončno poslovimo, si »ogledam« mladega fanta. Dve rdeči ruti, privezani okrog pasu in ramen, lasje pristriženi skoraj na balin. Tudi ženske imajo popolnoma kratke lase. Nakit pa je povsod, v ušesih, nadlakteh, podlakteh, na mečih in okrog gležnja. Za pasom imajo nekakšen nož. Moški so tu res okiteni, njihova koža pa je mehka kot puterček. Hvala Karla, da si mi uredila to »seznanitev«.  
 
Prihodnje jutro zgodaj odrinemo na pot. Ogromno lepih, pisanih ptic se vidi tu, našo pozornost pritegne trop levinj z mladiči. Vsi še spijo. Ema jih našteje dvanajst. V daljavi kmalu zagledajo čredo zeber, ki se bliža. Levinje se postavijo v nekakšen obroč, v zasedo in mirno čakajo. Ena je čisto blizu našega avta, jutro je spokojno, vsi pa čakamo kaj se bo zgodilo. Kar nestrpni in napeti postajamo. A zebre se nenadoma obrnejo v levo in odtopotajo drugam. Najbrž so zavohale nevarnost.  
 
Mi pa se popoldne odpravimo proti Nairobiju. Na poti opazujemo ženske z otroki, ki prečiščujejo žito tako, da ga počasi, iz velikega kupa stresajo na tla, da veter odpihne pleve. Otroci jim pri tem pomagajo. Iz nahrbtnika potegnem nekaj otroških majic in svinčnikov, ki sem jih prinesla od doma. V trenutku je na meni toliko rok, ki grabijo po meni, da mi postane precej zoprno. Ko se mi zdi vse skupaj le malce prevsiljivo krcnem po roki, a svojo prijateljico, ki mi je hotela pomagati zapreti nahrbtnik. Nadzorni delavec na delovišču se jezi na nas, češ, da motimo delavce pri delu. Seveda smo bile tam edine belke, za domačine zanimive in vsak bi si želel, da kaj dobi od nas. 
 
Večer v prestolnici je nadvse prazničen. Zdi se mi posebna priložnost, da smo v tem mestu doživele prisego novega ameriškega predsednika Obame. Ljudje v lokalih so praznično oblečeni, prav tako je tudi vzdušje. Vsi gledajo v ekrane. Vsi poslušamo, sem in tja zaploskamo. Čuti se, da imajo tega človeka za svojega, upajo in zaupajo vanj, prav gotovo preveč, a vseeno je to zgodovinski trenutek. Tudi me se razživimo, vriskamo in ploskamo, da je kaj. Ob razglasitvi pa doživimo pravi veliki ognjemet. Ponoči sem po ulicah slišala sprevode in vsi so ponavljali ime novopečenega predsednika.

Puščava še zdaleč ni enolična in dolgočasna smo ugotovile v drugem delu našega potovanja. Devetdnevno turo na sever Kenije pričenjamo razigrano. V prvem kampu odigramo v bližnji gostilni nekaj partij biljarda in se spoznavamo z našo novo sopotnico, tokrat Američanko. Precej navdušena sem nad to gostilniško igro, manj pa nad divjimi kriki, ki jih ponoči povzročajo šimpanzi. Noč je hladna. Čutiti je, da smo blizu 4900m visoke Mount Kenije. Pozno v noč smo prepevale slovenske pesmi, nad katerimi smo bile najbolj navdušene me same. Domačini niso pokazali pravega zanimanja zanje. Najbrž se jim zdijo naše pesmi preotožne in premalo ritmične; kdo bi vedel. 
 
Prvi postanek prihodnjega dne je pri prečkanju ekvatorja in možakar nam za nekaj denarja pokaže zanimiv poskus. V skledo, ki ima na dnu luknjico nalije vodo. Nekaj metrov severno od ekvatorja se curek vrtinči v smeri urinega kazalca, na južni strani obratno, na sredini, na mestu, kjer poteka ekvator, pa paličica, ki prikazuje vrtinčenje vode in plava v skledi miruje. Fiziki bi že znali natančneje razložiti dogajanje.  
 
Naslednja postaja je zavetišče za šimpanze, ki se obnašajo prav po človeško. Ležijo sproščeno na hrbtu, prekrižajo svoje ude pred seboj in se sem in tja malce počohajo po trebuhu. Njihova življenjska doba je približno štirideset let in je daljša kot v naravnem okolju. V starosti postanejo kot mi plešasti in škrbi. Ko se nas malce naveličajo prične eden izmed njih s palico tako silno tolči po ograji, da se kar ustrašimo in seveda spoštljivo zapustimo kraj. Na bližnji tržnici si ogledujemo razstavljeno. Lep nakit, bobne, podstavke za kozarce, knjige … Vse prečudno dobi takoj večkratno ceno, samo da so beli ljudje zraven. Nek prodajalec mi kmalu prične razlagati, da je njegova žena slepa, da je oslepela zaradi vnetja zoba in da zdaj on skrbi zanjo. O skrbi za slepe v Keniji mi je kasneje preko elektronske pošte več povedal direktor organizacije, ki se ukvarja s skrbjo za slepe v tej državi.  
 
Pred kosilom se z Emo nič hudega sluteč podava po glavni ulici. Ogledujeva si trgovino s sadjem, otroškimi oblekicami, opazujeva hiše... Takoj se nama pridruži gruča otrok. Zaklepetava se z otroki, ki prodajajo sadje. Povedo nama, da učitelji štrajkajo in da jim je dolgčas, ker ni šole. Kaj takega? Kupiva dva manga, v tistem pa naju že pride iskat možakar, ki na vse kriplje razlaga, da se morava takoj vrniti k ostali skupini, ker je nevarno. Ko se vrneva sva deležni karanja, češ, da je tako pohajkovanje nevarno in da tega ne smeva več početi. Poslušava, misliva pa si svoje. Nekaj pristnih stikov z domačini na poti pa človek že mora doživeti, a ne?  
 
Z našim strašnim džipom, ki je bolj podoben velikemu traktorju nadaljujemo pot. Kolesa le-tega mi pridejo skoraj do ramen. Spet smo v parku z živalmi. Žirafe, levi, sloni so spet naši dobri spremljevalci. Naletimo na trop slonov, ki malicajo podrto drevo. Ti orjaki se prehranjujejo tako, da izpodkopljejo drevo, potem pa ga oberejo do »kosti«. Kampiramo tako rekoč sredi teh živali. Ni ravno prijeten občutek, da si pred petimi minutami srečal levinjo, zdaj pa imej lahko noč, če moreš. Seveda spremljevalci zakurijo ogenj, zaradi odganjanja živali, a rahlo tesnoben občutek me ne zapusti, sploh, ko je treba ponoči lulat pred šotor. Res mi je neprijetno poslušati neznane, čudne glasove. Kar malce poguma moram zbrati, predno potegnem zadrgo šotora navzgor. Najbrž je občutek varnosti, če vidiš kaj se dogaja okrog tebe precej večji.​

---

Redka drevesa z ravnimi krošnjami in pusta zemlja nas prihodnjega dne opominja, da se bližamo puščavi. V bližnjem mestecu se nam pridružita dva oborožena mladeniča. V začetku človeka spremlja precej nelagoden občutek ob tej zastraženosti. Si pa nisem mislila, da me bo kdaj kak postaven temnopolti mladenič varoval. Sčasoma se na to privadiš. Mladeniča resno jemljeta svoje delo in vestno opazujeta okolico. Kasneje izvemo, da so poti na sever lahko precej nevarne. Blizu je somalijska meja, orožja je vsepovsod polno in razne tolpe sem in tja napadejo kako skupino redkih turistov. K sreči te reči izvemo ob koncu poti.  
 
Kratek postanek imamo v vasici, kjer v oko padejo predvsem ženske, ki so močno okitene. Če so poročene imajo okrog vratu do dvesto verižic. Nakit imajo povsod, na glavi, v ušesih, okrog vratu, rok… Le kako morejo nositi vse to. Prijateljica, ki želi na vsak način narediti nekaj posnetkov mora za to krepko plačati. Ena izmed domačink se silno razburi, ko zagleda aparat. Saj imajo čisto prav, čemu ne bi nekaj imeli od tega, če se belci podimo tam naokoli. Ker so avtomobili zelo redki, se ob vsakem postanku ob nas takoj nabere kup ljudi, ki želijo nekaj prodati ali dobiti v dar. Trkajo na okna, kličejo te, vzbujajo pozornost na vse načine, a v naš »tank« si ne upajo vstopati.  
 
Po dolgotrajni vožnji, ko smo že močno pretreseni od številnih cestnih lukenj, se zaustavimo in se sprehodimo do vulkanskega kraterja. Kamni so temne barve. V ogromni kotanji, kakih 150m globoko rastejo v krogu drevesa, na sredini je ravnica poraščena s travo. V deževni dobi se krater napolni z vodo in domačini od vsepovsod hodijo ponjo. Nadaljujemo pot po puščavi, ki se baje izrazito spreminja, ni dolgočasna kot je vsesplošno mnenje. Ko se avto zaustavi na poti, da bi opravili svoje potrebe se sprehodim po puščavski zemlji. Prvič doživim, da je zemlja tako suha, da je na vrhu vsa skorjasta. Pod nogami škriplje kot bi hodil po snegu, le občutek je nekoliko mehkejši. Vročina je silna, tla razgreta, potipam približno deset centimetrov široke razpoke. Zemlja je baje slana, sem in tja se vidi bele zaplate soli, mi povedo prijateljice. Ko sem precej daleč se usedem na topla tla in obda me občutek silne prostranosti. Tišina je popolna. Pomislim kako gromozanski je ta naš planet. Ana mi v džipu opiše fatamorgano. V daljavi se vidi morje, sredi morja otok, v vodi pa odsev pečin otoka. Sliko si z lahkoto predstavljam.  
​
Prespimo v vasi, ki ima celo majhno letališče za jadralna letala in bazen za turiste. Ko se podamo po vasi, se nam takoj pridruži nekaj prijaznih fantov. Potipam eno izmed nizkih hišic. Slamnata streha, okrog leseno ogrodje na katerega so napeti razni kosi blaga, majic ipd. Iz ene od teh hišic se sliši nekakšno obredno prepevanje, vsaj zdi se nam tako. Ena ženska poje naprej, druge za njo ponavljajo, ženske poplesujejo v krogu, v zunanjem krogu pa so otroci. Ko nas zagledajo moški, takoj stopijo v akcijo in nas hočejo spraviti v hišico iz katere vejejo lepe vonjave dišečih kadil. Fantje nas pospremijo do kampa in nas povabijo na večerne vaje cerkvenega pevskega zbora.  
 
Mi pa odrinemo v puščavo gledat sončni zahod. Ker se ne ukvarjam s fotografijo se spet usedem na trda, topla tla puščave, prisluhnem sebi in tišini naokrog. Vidim žarečo svetlobo, sončni zahodi so v puščavi baje nekaj najčudovitejšega. V daljavi zaslišim rahlo požvončkljavanje zvonca. Kot bi bil zvonec lesen, nekam votlo pocingljava. V daljavi se nam bliža pastir s tropom kamel. Uživam in zdi se mi, da bi lahko na tem mestu, v tem občutku ostala celo večnost. 
 
Ob poti, čeprav daleč naokrog ni ničesar, sem in tja srečamo kakega človeka, ki se iznenada pojavi, ko zasliši ropot avtomobila. Ko mi Ana enkrat med vožnjo omeni, da je stal ob poti, sredi puščave gol deček s kozo ob sebi, me čudno strese. Deček sedmih let ali manj. Sredi tiste puste pokrajine sam. Najbrž je upal, da mu bo kaj padlo skozi okno avtomobila. Mi pa živimo v veri, da večina sveta živi podobno kot mi.

---

Prispemo do našega cilja na severu, do jezera Turkana. Rahlo slano jezero sredi puščave. Za tisoč šilingov lahko odidemo v vas, kjer živi pleme z enakim imenom kot jezero. Otroci se te takoj držijo za roke in čebljajo vate. Morda se jim zdijo zanimive že naše bele roke, ne vem. Ženske imajo okrog vratu nekakšen širok obroč, lasje pa imajo le po sredini glave. Zgoraj so oblečene v živalske kože. Ena izmed žensk se močno razveseli podarjene plastenke. Popestujem majhnega fantička, ki se ves čas stiska k meni. Po meni se razlije tisti nežen, mehak občutek, ki ga vedno vzbudijo otroci. Zato pa sem že rahlo utrujena od tega nenehnega trgovanja. Kako smešno je baje videti domačina z majico na kateri je napis Bralna značka. Prejšnji dan sem mu jo podarila. Namestimo se v čudovitem kampu ob jezeru. Na obali spijemo pivo in se smejimo. Sonce je toplo, a ni je korenjakinje, ki bi si upala zaplavati. V jezeru namreč domuje precej krokodilov. Prihodnjega jutra s čolnom odrinemo proti otoku sredi jezera. Dodobra se nasmejimo našemu šoferju, ki nam skuša pomagati v čoln, a je pri tem jako nespreten. Mene želi že z obale odnesti v čoln. Komajda dopovem, da bom najlažje šla sama. Kolegico skoraj obrne na glavo v dno čolna, ko jo privzdigne. Res so prisrčni s svojimi dobrimi nameni. V spremstvu gruče otrok si ogledujemo vas. Ob poti sedijo ženske in pletejo stvari iz slame. Domačini imajo tod zaradi prisotnosti soli v vodi rdečkaste zobe. Spoštljivo nam pokažejo tudi najstarejšo prebivalko otoka, ki sedi ob poti. Iz neke stavbe se zasliši otroško ponavljanje. Povabljene smo v šolo, kjer nam otroci priredijo pravi mali nastop. Odpojejo nekaj pesmic in to zelo korajžno in lepo. Preseneti nas velika predanost učitelju. Učijo se predvsem tako, da za učiteljem ponavljajo kot v zboru. A v šolo še zdaleč ne morejo hoditi vsi otroci. Nekateri zaradi nezainteresiranosti staršev, drugim je predrago že to, da bi mogli otroka obleči in mu kupiti nekaj najosnovnejših pripomočkov. Po vasi nas vodi njihov poglavar. Na strehah se sušijo ribe, ki so njihova glavna jed. Pečejo jih kar v posušenem govnu. Prijazna domačinka nas povabi v svoj dom. Pove, da je vdova, da ima šest otrok in da vsi hodijo v šolo. Pri tem ji je v oporo brat, ki se je poročil z Nemko. Sama pa poučuje verouk in se na ta način lažje preživlja. Hišica je prijetna. V kotu se kuha riba, ki prav prijetno diši, v drugem kotu je v majhni ogradi drobna kozica, na steni visi fotografija brata z ženo.  
 
Naslednjega dne v bližnji vasi domačini natovorijo kamele z vso možno kramo. Skupaj odrinemo v hribe. Pot je lepa, le ena izmed kamel se venomer pritožuje, očitno jo moti tovor. Imamo nekaj težav z zdravjem. Bojimo se že, da je kolegica staknila malarijo. Vročina, prebavne motnje se ne nehajo. Pomislimo že na zdravniško pomoč, a prihodnjega jutra se stvari, hvala bogu umirijo.​

---

Ko se naslednjega dne vračamo, domačini ob poti zagledajo na drevesu satje polno medu. Kako dober je ta naravni žvečilni gumi, ki me v mislih ponese v otroška leta. Med je odličen, podoben našemu. Še več pozornosti pa vzbudi stražarjema in domačinom nekaj odtisov obutve na poti. Razpravljajo o nevarnosti. Ko pridemo do džipa, je naš šofer zelo nestrpen, ker zamujamo dvajset minut. Na tem mestu so baje prejšnjo skupino napadli roparji. No, malce se ti pa le zatrese korajža. Po urah in urah vožnje spet šotorimo. Da smo spet precej bližje Nairobiju se vidi tudi po baru v kampu kjer nočimo. Ponudba je tako rekoč popolna. Spijem kozarec vina, dobro je, podobno našemu muškatu. Na televiziji poročajo o eksplozijah v prestolnici. Šofer nam pove, da v časopisih zlepa ne prebereš nič o napadih na turiste, ker se vsi bojijo, da bi interes turistov upadel.  
 
V tem zapisku bi vsekakor želela omeniti našega nepogrešljivega kuharja Johna, ki nam je pripravljal odlične obroke in je nadvse prijazen mož. Tisti večer nas je učil slavno pesem Džambo, džambo buana, ki jo popevamo ves čas potovanja po malem. Njena vsebina opeva prijaznost domačinov in dežele, je eno samo vabilo v Kenijo.  
 
Na poti se ustavimo še ob jezeru Baringo. Popeljemo se s čolnom. V tem jezeru je ogromno povodnih konjev, ki so človeku precej nevarni. Ponoči pridejo iz vode in se pasejo tam okoli. Opozorjene smo, da naj brez luči nikar ne hodimo ponoči naokrog. No ja, mislim, da ni nikomur do soočenja s temi orjaki. Raje v kampu premagam rahel odpor in po vratu počoham želvo velikanko. Kako ji godi, kar steguje vrat. Kožo ima podobno staremu, trdemu usnju. Pa saj je prav gotovo tudi zares priletna. Na poti proti domu se peljemo mimo lepih jezerc. In če morda ne veste, ananas ne raste na palmah tako kot sem mislila jaz. Ananas raste kot čebula v zemlji. Človek se pa res vedno uči. Ob poti so bili namreč nasadi ananasa. Promet je vse bolj gost in vemo, da smo blizu Nairobija, kjer opravimo še nekaj nakupov. Razočarana sem, ker nikakor ne morem dobiti kake njihove stare, ljudske glasbe. Povsod sama moderna muzika. Občutek imaš, da tradicija zares še ni nič cenjena. Lepo pa smo postrežene v majhni restavraciji za domačine. Prijazne natakarice se potrudijo, da še malo popraskajo po loncih. Pojemo vse, kar jim je ostalo. Nekaj juhe, malce riža in fižola. Poleg pijemo čaj. Dobro je. Zadovoljne so tudi uslužbenke, ki so nas ves čas bivanja v Nairobiju goreče vabile v svoj lokal.   
 
Da pa ne bi kdo mislil, da se lahko tako zanimivo potepanje konča brez zapletov. To pa ne gre. Na Dunaju zaradi pretirane sproščenosti, ki smo se jo očitno nalezle v Afriki, samo še pomahamo odhajajočemu vlaku proti Ljubljani. Pot do močno zasnežene Idrije je še zelo dolga.

​
(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 3 in 4/2009)

---