MOJE DOBRE POL URE V SVETU PTIC

V Lijaku pri Novi Gorici je potekalo svetovno prvenstvo v natančnem pristajanju z jadralnimi padali. Za organizacijsko-promocijsko plat prvenstva je skrbel CUBIST Inštitut. Med drugim so želeli letenje približati javnosti. Ob mednarodnem letu invalidov so se odločili, da dajo to možnost tudi petim slepim in slabovidnim osebam. ​
Če si informacijo zasledil na internetu, zbral korajžo in se na mikavno ponudbo hitro odzval, je bilo tvojih nekaj čudovitih zračnih trenutkov. Za objavo na spletni strani prvenstva sem jih opisala takole: ​​

Še sedaj se čudim, da me pred vzletom ni popadel silen strah. Sproščeno vzdušje v avtu, ki nas je popeljal na vrh Lijaka je nedvomno prispevalo k temu. Vse skupaj je bilo bolj podobno vznemirjenju pred izpitom za katerega veš, da ga boš opravil. Za nekaj trenutkov me je stisnilo, ko me je soletalec popeljal na odskočišče. »Le kako bom stekla tistih nekaj potrebnih korakov v tej opravi«, sem se spraševala. A je šlo. Vse skupaj me je presenetilo, ko sem že po dveh, treh korakih začutila, da me vleče nazaj. Uprla sem se in naslednji hip že čutila sunek, ki naju je dvignil v zrak. Veličasten občutek je, ko se dviguješ proti nebu. Morda podoben tistemu ob vzletu letala, le da tu ni nobenega hrumenja, sonce in veter ti objameta telo in noge bingljajo po svoje. Vse skupaj je prav udobno. 
 
Pavle je čudovit soletalec. Kramljava o jadralnem padalstvu, razloži mi naprave, ki ti med letom pomagajo, ker se bližava oblaku mi razloži kateri so nevarni in kateri ne. Povprašam ga po pticah in glej čudo, kmalu se na najini levi strani pojavi orel. Nekaj časa si delimo pot. Prav prijetno mi je, ko takole visoko srečam nekaj živega. Pavle mi pove, da mnogokrat ubira iste poti s pticami.  
 
Sva na višini 1050m. Se pravi, da sva se dvignila dobrih 500m od odskočišča. »Kako velike so hiše?« vprašam Pavla »Za noht mezinca na roki«, je odgovor. 
 
Malo me stisne pri srcu. Čutim, da se me poloteva strah. Nagibi in nekaj rahlih sunkov mi povzročijo nekaj slabosti v želodcu. Skušam se zbrati in opraviti s tesnobo. Nič ne rečem, le pozorno skušam slediti Pavletovim opisom. Piš vetra in rahlo škripanje vrvic me spomni na zvok stare jadrnice, s katero sem se pred leti  prevažala po morju. 
 
Občutju ptice, se po moje najbolj približam, ko iztegnem roki in držim za ročaj krmilnih vrvic. Narediva krog levo in desno. Razširjeni roki, rahel nagib, lahno drsenje skozi zrak, veter čez obraz, občutje lahnosti … Morda pa se ptice res počutijo približno tako. V svoji domišljiji si drznem upati, da se. 
 
Pavle me pripravi na pristanek. »Štetje od pet do nič in tedaj stečeš«, se glasijo navodila. Sliši se preprosto, malo me pa vseeno stiska, predvsem, ko se je potrebno pri 50m nad zemljo potisniti iz sedeža. Vročina je s spuščanjem vse večja. Že slišim traktor nekje v daljavi. Zdi se mi, da celo vidim nekaj svetlega pod seboj. Pavle pravi, da je cesta. Kot bi se bližala čisto drugemu svetu. Nenadoma pa zaslišim: »Zemlja!« In mehko pokleknem na travo, se naslonim na roke in od presenečenja me pograbi tak smeh, da se komaj ustavim. Stisk rok, veselje nad doživetim, pa tudi nad tem, da sem spet na trdnih tleh, je veliko. 
 
To je bilo moje dobre pol ure v svetu ptic.    
 
Ob koncu bi se želela iskreno zahvaliti vsem, ki so prispevali k izvedbi akcije. Hvala za idejo, pogum in vložen trud.

​
(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 3/2003)