POPOTNIŠKI UTRINKI Z BALTIKA

Konec julija je. Skupaj z že dvakrat preizkušeno posadko, prijateljicama Emo in Matejo, pričnemo popotovanje proti severu. Avto postane v trinajstih dneh naš drugi dom. Skorajda ne moremo verjeti, ko števec ob koncu poti izpiše številko 6000 km. 
Vmes pa mnogo pripetljajev, vtisov, doživetij vseh vrst. Skušala bom ujeti nekatere. ​

Torek je. Večeri se. Za nami sta Dunaj in Brno. Prične silno deževati. Nevihta, toda čisto drugačna kot pri nas. Dežne kaplje tolčejo v prednjo šipo kot bi jo želele preluknjati. Ema zmanjša hitrost. Potem se pričnejo vzdihi, vzkliki navdušenja in presenečenja. Sama zaznam le očitno razliko v pogledu skozi zadnjo in prednjo šipo. Zadaj je še popolnoma svetlo, bleščeča krogla tone spancu naproti, prednja šipa pa je zavita v črnino. O, kako vzdihujeta spredaj. Prosim ju, da mi stvar opišeta. Pokrajina je rahlo valovita. Žitna polja se raztezajo levo in desno. Svetloba zahajajočega sonca "obžarja" polja in vasi. Podlaga slike je črna. Paleta barv žita  je neverjetna. Od povsem bele, preko rumene, do oranžne in temno rdeče. Po temnem nebu švigajo strele, ki so podobne drobnim, svetlim migajočim zrnom. Na temnem nebu se pojavi mavrica, in še ena in še ena. Tri naenkrat. Nebo se spreminja v barvo temno rdečega vina. Pa spet v temno modro. Polja žarijo v vseh odtenkih oranžne barve. Neverjetno. Vse skupaj traja kake pol ure. Če bi slikar naslikal to podobo na platno, bi prav gotovo rekli, da je slika kičasta. A zgleda, da narava na tem koncu sveta večkrat ponuja tako razkošje pogledov, saj mi sestra ob vrnitvi pove, da je pred leti imela podobno doživetje na Slovaškem.
 
Dobro voljo novega dne nam vzbudijo kameli in osliček, ki se sredi Češke pasejo ob cesti. Pa jo prav kmalu pokvari policaj, ki nas ustavi in jasno pove, da smo vozile 12 km prehitro in še brez češke vinjete smo. Nič kaj ne pomaga naše mencanje, da nismo vedele, da slabo razumemo… Mož postave nam pobere dokumente in trdno zagotovi, da nas bo čakal. To pa je že nekaj, a ne? Ker smo brez prepotrebnih kron, saj na Češkem nismo imele še nobenega postanka, se moramo napotiti do bližnjega mesta, da zamenjamo denar in kupimo vinjeto. Uslužbenci nekega hotela so silno prijazni in nam uredijo vse potrebno. Sočutno trdijo, da nas je policaj kar dobro »obkronal«. Nas pa skrbi, da fant ne bo čakal, ali pa, da ga ne bomo našle. Pa je držal obljubo in ob našem prihodu je izražal precejšnje zadovoljstvo. Kako ne bi, če mu Ema kljub uspešnemu znižanju kazni izroči kar lep kupček denarja. A se ne damo in kmalu prestopimo poljsko mejo. 
 
Naša prva postaja je Auschwitz. Z veliko  grenkobo je povezana slava tega mesta. Tudi meščani baje težko sprejemajo to dejstvo. Milijon in pol mrtvih, 28 različnih narodnosti. Tudi slovenske. Obisk je povezan s tišino. Nikomur ni do glasnega govorjenja. Nad vhodom znan napis Delo nas bo osvobodilo. Skozi ta vrata so vsako jutro ljudje odhajali na delo in zvečer nosili v taborišče svoje umrle tovariše. Korakati so morali v ritmu skladbe, ki jo je igral pihalni orkester. Pod nogami škriplje pesek. Ob robu teče dvojna bodeča žica, med velikimi opečnatimi stavbami nekdanje poljske vojašnice so postavljeni leseni razgledni stolpi. Na zidovih so zapisana imena narodov. Eno izmed stavb popravljajo in vrtanje strojev reže tišino. Vonj v zgradbah je težak. Z ničemer doslej ga ne morem primerjati. Zdi se mi, da je vonju po starem primešan vonj po hudem, strahu, trpljenju. Vse se mi tu zdi ogromno. Hiše, prostori, zlizane stopnice, številke… Bolečina se tu skuša meriti v korakih, ki jih narediš mimo kupov zastekljenih kovčkov, otroških čeveljcev, očal, las, protez… Na steni med mnogimi slika Luize, Poljakinje mojih let, moje višine, le skorajda petdeset kilogramov manj ima. Presune me. Stiska me v grlu, pri duši, povsod. Prešine me misel na Srebrenico, ki ni oddaljena, ne v času, ne v kilometrih. Zdi se mi, da ničesar ne razumem. Tudi tega ne, kako so sredi vsega tega ljudje zmogli slikati in pisati skladbe. Pa so jih. 
 
Ceste na Poljskem so, če malo pretiravam, res poljske. Avtoceste so daleč od naših predstav o njih. Slabe oznake, na odstavnem pasu se sprehajajo ljudje, vozijo kolesarji, cesto prečka celo konjska vprega, nobenih podvozov in nadvozov. Avto lahko obrneš kar sredi avtoceste. Mimogrede, štoparji imajo drugačen znak prošnje. To ni iztegnjen palec, temveč nekakšno migljanje z dlanjo. Ogromno je tovornjakov, ki nam vzbujajo slabe občutke. Tik ob robu ceste sedijo prodajalci borovnic in gob. Dekleta ponujajo svoje usluge. Na cestah še vedno prevladujejo »peglezni« - poljski Fiat. Ko stopaš po mestu si v izobilju deležen smrdečih izpušnih plinov, ki se valijo iz starih avtomobilov. Skorajda sem že pozabila, kako to dene pljučem. Pravi balzam za ušesa pa so semaforji za slepe. Res se oglašajo prijetno, melodično, prijazneje od našega trkajočega ropotanja. 
 
Ob cestah mnogokrat vidimo napis »Pomoč drogova». »Oooo, tu pa je za uživalce drog res dobro poskrbljeno«, si ne moremo kaj, da ne bi odobravajoče komentirale. Pa skoraj popokamo od smeha, ko na eni izmed tabel poleg napisa zagledamo sliko. Gre za vlečno službo in ne za narkomane. 
 
Pokrajina je ravna, tu si je izbralo svoje domovanje veliko štorkelj, povsod žitna in lanena polja, sem in tja sredi njih kraljuje nekaj ogromnih stavb. Me smo prepričane, da so to ostanki kolhozov. Ogromno je novih cerkva nenavadnih modernističnih oblik. Občutek imamo, da na Poljskem ne proizvajajo drugega kot okna, saj so povsod napisi, ki pričajo o tem. Ob cesti so brezovi gozdički. Mateja naju kot dobra učiteljica pouči, da gre za puhaste breze. Seveda ji verjameva. 
 
Čakanje na poljsko-litvanski meji nas vpelje v dogodke vseh mejnih prehodov. Petnajst kilometrov dolga kolona čakajočih tovornjakov. Pravijo, da čakajo po osem ur. »To je še dobro. Pri nas ni tako kot v Belorusiji, tam čakajo po par dni«, nas takoj pouči uslužbenec. Govorjenje me spomni na naša trkanja po prsih. Saj mi nismo taki kot… Najbolje je, da se sprijazniš in čakaš. V avtu prepojemo vse evrovizijske predstavnice, ki nam padejo na pamet. Napišemo SMS sporočila vsem prijateljem in domačim. Odprem vrata in poslušam radijske postaje tovornjakarjev. Le malokatero besedo razumem. Pa se zasliši harmonika in vse je razumljeno. Po dveh urah čakanja pridemo na vrsto. Uradno vzdušje je silno resno. Prav potruditi se moramo, da ostajamo na nivoju zapovedane resnosti. Nekajkrat ti odvzamejo potni list in z njim odidejo. Ti pa čakaš in čakaš. Pa pride drug človek in zgodba se ponovi. Povsod vnesejo vse podatke v računalnik in pregledajo številko motorja. Mateja in Ema pravita, da te uradniki niti za hip ne pogledajo v obraz. Da bi pa vzdušje zrahljali kaki ženski čari, je naivnost prve vrste.  
 
Na svoji poti obiščemo dva sveta kraja. Latvijski Hrib križev in poljsko Čenstohovo. Hrib križev je za naša pojmovanja bolj hribček kot hrib. Kot na vseh podobnih krajih tudi tu najdejo prostor trgovci, ki ponujajo mnogo vzhodnjaške robe. Tu si lahko kupiš tudi majhen križ, ki ga na hribu obesiš ali zasadiš med druge križe. Teh je res na tisoče. Na gosto so posajeni po hribu kot rože. Na večjih visi na desetine manjših. Rahlo potrkavajo v vetru. Za vsakim pa se skriva svoj namen, želja, izročitev. Baje je bil Hrib križev okrog dvajsetkrat poteptan s tanki, a je vedno znova vzcvetel. Sem se hodijo v božje varstvo izročat tudi mladoporočenci. Srečamo dva. Med križi hodiš po stezicah, ki so prepletene po hribu. Na eni od stezic srečamo fanta, ki je oblečen v Kristusa. Ogrnjen je z belo haljo, na glavi ima trnovo krono, v rokah pestuje plastičnega dojenčka. Pripravlja se k nevihti in v nekaj minutah prične tako deževati, da smo premočene do kože, še preden pritečemo do avta. Zbašemo se vanj in z malo gimnastične spretnosti se nam uspe preobleči. 
 
Tale avtič je res stvar, ki ponuja marsikaj. To spoznaš šele na tako dolgi poti kot je ta. Moj prostor je na zadnjem sedežu oziroma na polovici le-tega, saj ostalo polovico grmadijo spalne vreče, potovalke, vzglavniki… Pa vendar ugotovim, da imam čudovito prebivališče. Poleg sedečega položaja odkrijem še tri pomožne. Vsi pridejo prav, ko te v polsedečem položaju po stotinah kilometrov prične boleti ta ali ona kost. V avtu se na poti kot je naša ustvari posebno vzdušje. Vsaka ima svojo nalogo. Ema vozi in skrbi za avto v vseh ozirih. Če bo ob službo, ne dvomimo, da je njeno mesto med šoferji tovornjakov težke kategorije. Mateja skrbi za zemljevid in pravo smer. Vmes pove nekaj o našem prihajajočem cilju. Obložena je z knjigami kot v pravi mali pisarni. Poleg tega je finančni minister, kar pri vseh šestih valutah, ki smo jih uporabljale sploh ni enostavno. Imeti moraš poseben sistem. Jaz skrbim za bolj pritlehne reči. Sem namreč smetarka in odrejevalka potrebne pijače. Sem in tja se v avtu odpre tudi masažni in frizerski salon. V začetku imamo napovedane tudi teme dneva, potem pa malo zamrejo. Razvijemo poseben, potovalni jezik, ki je še najbolj podoben slovenščini ameriških izseljencev. V večernih urah, ko se dogajanje malce umiri, prepevamo skupaj s Šifrerjem, Balaševičem, Kalifornijo ali pa udarimo čisto po svoje.  
 
Prepričane smo, da si zasluži nagrado tisti, ki je iznašel klimo. Brez nje ne bi vzdržale takih razdalj, kajti temperature niso prav nič nižje kot doma.  

Časa za dolgčas ni. Takoj, ko prične vzdušje padati, se že pojavi kak problem, droben pripetljaj, da pritegne pozornost in nas aktivira. Edina v avtu sem, ki sem in tja malo posmrči. Sploh smo ugotovile, da smo "dream team", saj si je težko zamisliti tri ženske, ki skupaj preživijo dva tedna po 24 ur dnevno, ne da bi si skočile v lase. Gre za stotine drobnih odločitev, ki jih moraš sprejeti, stotine drobnih prilagajanj, brez katerih bi potovanje lahko kaj hitro postalo muka. Bi človek kar priporočal mladim parom tako izkušnjo. 

Da ne zatajimo svoje planinske nature, osvojimo tudi najvišji vrh Baltika, ki se nahaja v estonskih Alpah. Po vseh kilometrih ravnih cest se prav prileže kak ovinek. Ema straži avto, z Matejo pa opraviva gorski podvig. V desetih minutah hoje po gozdni cesti prispeva na 317 m visok vrh. Poraščen je s smrekami. Na njem je razgledni stolp, ki omogoči, da ljudje sploh kam vidijo. Na vrhu naju pozdravi edini prebivalec, črno-bel muc, ki najbrž čaka, da bova kaj okusnega privlekli iz nahrbtnika. Preizkusim, če mucki povsod po svetu razumejo isti jezik. Res je. Hitro se odzove na moj: »Muc, muc, muc«. 

Ura je pol enajstih zvečer, a noči od nikoder. Kljub pozni uri je trgovinica s spominki na sredi poti še vedno odprta. V njej vlada vonj po sveže obdelanem lesu. To je zame eden najlepših vonjev kar jih poznam. Oče in hči se s prodajo lesenih in lončarskih izdelkov preživljata v teh krajih. Preprosto uživam, ko brkljam med glinenimi posodami, piščalkami, med čudovitim lesenim nakitom. Prava svatba za čute. Zgrabi me in kupim prva darilca. Sebi in domačim. 
 
Na tem koncu se pa se večino večernega časa bolj ali manj uspešno otepamo komarjev. Le-te je treba omeniti, kajti menim, da so poleg losov, ki jih na Matejino veliko žalost vidimo le na prometnih znakih, prav gotovo najpomembnejše živalce tega koščka planeta. Neverjetni so. Ljudje na avtobusnih postajah se jih otepajo z vejami. Me se špricamo s kemikalijami, da vsaj malo ublažimo njihove silne napade. Številna jezera, močvirnata pokrajina in visoke temperature jim najbrž ponujajo raj. Bog ne daj, da pustiš vrata avtomobila odprta, kajti v naslednjem hipu boš imel kup nepovabljenih sopotnikov ob sebi.  

Baltsko morje je znano po belih, mivkastih plažah. V lepem litvanskem kampu si privoščimo ohladitev v morju. Na plaži ni ne bifeja, ne stotine tranzistorjev, ne ležalnikov in senčnikov. Čisto preprosto je. Nekaj ruskih otrok, ki s svojo učiteljico uživajo v igri z žogo. Spomnijo me na naše osnovnošolske kolonije. Nikjer nobenih motornih čolnov, toboganov in drugih podobnih prebivalcev morja. Globina morja le počasi narašča. Kar precej daleč moraš stopiti, da lahko zaplavaš. To je nekaj zame, saj imam vedno precej nelagoden občutek, kadar stopam po kamnitem morskem dnu. Tu pa so valovi zarisali v mivko pravilno razporejene črte, v razmaku deset centimetrov. Zdi se mi kot bi stopala po nekakšnih rebrih ali rahlo valoviti strehi. No, pa nam narava zastonj ponudi refleksno masažo stopal. Sliko »rebrastih« plaž srečaš tudi na razglednicah. Očitno je to značilnost baltiških obal.  

Voda je prijetno topla. Ni čutiti, da bi se v njej topile ledene gore s severa. Pomočim prste vanjo in preverim njeno slanost. Kaj takega! Voda ni skoraj nič slana. Je kot rahlo soljena voda v kateri skuhaš makarone. Nobenega tuširanja ni treba. V globini se zabavamo, ko skušamo s stopali med mivko odkriti kamenčke in jih privleči na dan. 

Nedavno tega sem slišala, da neveste v Estoniji v zamašeno steklenico shranijo listek z dekliškim priimkom in ga vržejo čim dlje od obale. Simbolno dejanje, da se lahko popolnoma in čisto zares predajo svojemu izbrancu. 

Ker sem že omenila makarone, naj povem, da so nas le-ti spremljali celo pot. S seboj smo imele poleg šotora, ki nam je nudil prav udobno prenočišče, tudi gorilnik. Sem in tja smo si privoščile kaj okusnega. Hrana je podobna naši. Še najbolj nenavadne so njihove hladne, kefirjeve juhe, ki jih ljudje pogosto jedo. Če je v njej naribana rdeča pesa, je juha živo roza barve. Poleg servirajo krompir v kosih, ki ga pomakaš v juho. Zelo všeč mi je bila kefirjeva hladna juha v kateri so bili koščki svežih kumaric, mlade čebule in koruze. Preizkusite! Zgleda, da je rdeča pesa v raznih kombinacijah pogosto na mizi. Okusna je tudi solata v kateri so njeni koščki, sicer pa je zelo podobna solati, ki ji mi pravimo francoska, le da je ta spet živo roza barve. Za nas so malce nenavadne kombinacije kisle solate in sladkega ananasa ali perutnine.  

Sicer pa jih nikjer ne manjka in treba je povedati, da je silno obiskan McDonald´s. Občutek imaš, da jih je precej več kot pri nas. Na Poljskem se že sprašujemo, če so morda te restavracije s hitro hrano glavna atrakcija te dežele, toliko jih je.  

Omembe pa so nedvomno vredna tudi glavna mesta baltiških dežel, estonski Talin, latvijska Riga in litvanski Villnius. To so zares veličastna mesta. Najbolj smo očarane nad Rigo, ki jo Slovenci še najbolj poznamo po razočaranju okrog evrovizijskega dogajanja. Pravijo ji tudi Pariz vzhoda. In ne zastonj. Mesto je veliko za tri naše prestolnice, stari del je zaprt za promet. Vidi se, da so v zadnjih letih obnovili pročelja stavb, ki so vseh mogočih pastelnih barv. Ulice so široke in tlak spominja na naša obmorska mesta. Sem in tja se slišijo klici galebov. Iz mnogih oken se sliši igranje kakega inštrumenta. Na ulicah srečamo precej ljudi, ki prenašajo naokrog svoja glasbila. Riga zares ponuja vtis glasbenega mesta. Vse tri prestolnice so lepo obnovljene, prijazne turistom, kar pomeni, da ljudje posedajo po trgih in večinoma srebajo razne cocktaile. Navdušene smo nad množico galerij, umetniških prodajalnic, v katerih ponujajo lončarske izdelke in slike vseh vrst. Na stojnicah prodajajo številne izdelke iz lesa, lanena oblačila, glinene zvončke, ki so njihova značilnost, in ruske babuške vseh mogočih poslikav. Od Billa Clintona do Sadama Huseina. Parlamenti vseh treh držav so roza barve. Hm, morda je tudi v fasado primešane kaj rdeče pese. 

Ostaja vtis, da se tu ljudje mnogo bolj prevažajo z avtobusi in tramvaji kot pri nas. Ne le po mestih, tudi v notranjosti so avtobusne postaje polne čakajočih ljudi. Ne moremo doumeti, ko sredi samih polj in redko posejanih gozdičkov zagledaš avtobusno postajo polno ljudi. »Le od kje so se vzeli, saj ni daleč naokrog nobene hiše«, se sprašuješ.  

Mateja je presrečna, kadar v mestu zagleda »pence«. To so tiste kupole okroglastih oblik, ki krasijo vrhove ruskih ortodoksnih cerkva. Morda res še najbolj spominjajo na kupčke trdo stepene smetane. V eni izmed njih, pred ikono, ki nam jo predlaga neka gospa, prižgemo svečko. Svetnik z ikone je v pomoč mladim dekletom pri iskanju kavalirjev. V teh cerkvah podobo Križanega zamenja Misleči Jezus. To je podoba Jezusa, ki sedi in si z eno roko podpira glavo. 

Opazimo, da je po ulicah le malo beračev. Tisti, ki pa so, imajo svoje delo. Klečijo na tleh in molijo. Za koga, vedo le oni. 

Rada bi omenila pokopališča, ki so tu  nekaj posebnega. Nahajajo se sredi gozdičkov. Grobovi niso strnjeni na kupu, temveč so križi redko posejani po vsem gozdiču. V sv. Ani, majhnem estonskem mestecu, vidimo, da so nagrobniki obdani z železnimi ograjami, okrog grobov je posuta mivka, poleg vsakega pa je postavljena prava klopca za obiskovalce.  

In ker naj bi vse stvari našle svoj zaključek na pokopališčih, prav tu končujem svojih nekaj vtisov. Ob koncu bi rada rekla še aču (po litvansko hvala) svojima dvema sopotnicama, brez katerih bi Baltik najbrž še vedno stal nekje na severu poloble, le moje navzočnosti tam ne bi bilo, ali pa bi bila vsaj mnogo manj barvita.  

​
(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 1 in 2/2004)