Ema Brelih Objavljeno v reviji: Rikoss 2022 / 1 Pot na sever Finske in v Sibirijo je bila nekaj posebnega. V prvem delu potopisa opišem izkušnje zime na severu Finske in 2000 km dolgo pot po Sibiriji. Na poti sem bila v februarju in običajna temperatura je bila okoli - 45 °C, ponoči pa še nekaj stopinj manj. To je bila nova, neprecenljiva izkušnja soočanja z mrazom, naravo in domačini. Pripovedujem z mislijo, da jo čim bolje »ugledate« tudi tisti bralci, ki imate težave z vidom. Tudi o tem pišem v uvodnem delu tega prispevka. Sopotnica in spremljevalka Vsakdo se v življenju znajde v številnih vlogah. Z Metko, urednico te rubrike, sva se spoznali na začetku najinih službenih poti. Od takrat sva veliko skupaj, kot sodelavki, prijateljici, sopotnici. Imava seveda vsaka svoje življenje, različno družbo, nekaj skupnih in kar nekaj različnih interesov, talentov … Pred njo nisem poznala nikogar, ki bi imel večje težave z vidom. Če pomislim nazaj, na čas, ko sva se prvič, drugič, desetič srečali, mi nikoli ne pride na misel, da sem se kaj posebej ukvarjala z njenimi težavami z vidom. Nekako normalno je bilo, da se me prime pod roko, če sva sami, da poškilim, kje je, če sva se v družbi razšli. Z Metko sva skupaj tudi potovali. Dopust. S prijatelji, z družbo. Najbolj eksotična destinacija je bila Kenija; a tudi druge poti so bile super: z vlakom v dobri družbi do Makedonije in tam naokoli, z avtom do Baltika, na Irsko, po Franciji, Švici, Bosni. Ker naju povezuje tudi gledališče, sva kot delovni tim izpeljali veliko gostovanj po Sloveniji, zamejstvu, na Hrvaškem na Češkem. Vsaka s svojimi zadolžitvami in obveznostmi, in če sva bili na poti sami, sem bila tudi v vlogi spremljevalke. Slepota, kakršnakoli invalidnost, prikrajšava, drugačnost, odstopanje od osebnih in splošnih meril za normalnost, povprečnost, sprejemljivost, je v družbi, v okolju seveda vedno razlog za dramatiziranje. Če pa izhajamo iz tega, da nihče ni popoln in da ima vsak nekaj viškov in nekaj mankov, se sprejemanje drugačnosti precej poenostavi. Metka rada sedi na zadnjih sedežih v avtu. To pomeni, da se lahko razkomoti, malo zadremlje, poskrbi za tiste, ki so na sprednjem sedežu tako, da poda vodo, piškote, ima na skrbi vrečko za odpadke … Ko postane dolgčas, zapoje, sfrizira ali zmasira tistega na prednjem sedežu ali naredi intervju s sopotniki. Tako izve stvari, ki jo zanimajo. In seveda, z vidika slepote bi Metka prav tako lahko prepotovala Sibirijo, kot sem jo jaz, tako pa me je hudomušno prosila, naj za Popotniške utrinke predstavim to posebno deželo na način, kot bi mi na poti ves čas sledila in me spraševala. Idilična Laponska Odkar pomnim, sem rada hodila naokoli. Potovanja v moji mladosti niso bila samoumevna, a sem nekako zvrtala čas in denar, da sem šla kam bolj daleč. Kasneje in še danes so taka in drugačna potovanja moj način preživljanja prostega časa. Pred leti še pomislila ne bi, da bi potovala v zimske kraje. »Pozimi smo doma, ali pa gremo v tople kraje,« smo si rekli. Prijateljica pa mi je navdušeno pripovedovala o Laponski in pred leti sem se februarja znašla na severu. V februarju se v Rovaniemiju ni več trlo otrok, ki v decembru trumoma obiskujejo Božičkov dom. Mestece je bilo sila običajno, z lučkami okrašena smreka sredi mestnega trga je spominjala na zagotovo bolj živahne in praznične decembrske dneve. Že naslednje jutro je bilo čisto drugačno. Z avtom grem proti severu, po beli, poledeneli cesti. Te vožnje ne bom nikoli pozabila. Tanki sončni žarki so sijali skozi drevesa. Z belih dreves so se na cesto vsipale snežinke, kristalčki; ta nežna, prosojna svetlikajoča se zavesa se je razprostirala do bele ceste pred mano. Avto je potiho drsel naprej. Pravljično. In ko stopiš na belo, gladko, tiho poljano, narediš gaz ali stopaš po že uhojeni poti, slišiš zgolj škripanje suhega snega pod nogami. Vsi ostali glasovi utonejo v belino in mraz. Spokojno. Da bi videla severni sij, sem se morala sredi noči toplo, res toplo obleči in obuti, ter se sprehoditi do majhne jase. A splačalo se je. Ni moč opisati, ne naslikati, ne fotografirati tega, kar na nebu zazna oko. Tako, kot je fotografija mavrice le približek tega, kar vidim z očesom. Metki bi severni sij na jasi opisala nekako takole: na vzhodu, tik na obzorjem je rumenkasta meglica, čisto prosojna je … spreminja se in nastaja nekoliko svetlejši pas … obrnem se na drugo stran … nad obzorjem so se pojavili rdečkasti jeziki … to ni kričeča rdeča barva, ampak zelo nežen, prosojen plamen, več plamenov, ki valovijo, se prepletajo … prejšnja rumenkasto bela odejica se vrtinči, spreminja barvo in obliko, zdaj se svetlobni žarki zvijajo v osmico … in tako naprej. Barvne meglice se pojavijo enkrat na tem, drugič na drugem koncu, se razvijejo v močan vrtinec in počasi izginjajo, spreminjajo barvo. Morda se zdi, da idealiziram. Ne, točno tako sem zaznala naravo, z vsemi čuti. Da, lahko se zgodi tudi slabo vreme, nizka oblačnost, megla, snežni, ledeni viharji in še marsikaj, kar ni nič nenavadnega za zimske razmere. Domačini so me spomnili na to, da se ni treba takoj zviti v dve gubi in javkati zaradi mraza. Kako naravno jim je, da jih tudi zebe, da popiha po stanovanju, a spoštujejo naravo in mraz in sobivajo z njo. Še veliko bi lahko napisala o Finski, a treba je naprej, v Sibirijo. Sibirija v zimskem času V drugem delu potopisa bom napisala nekaj več o tem, kako sem sploh dobila idejo za to pot. Jakutija je največja ruska republika in se razprostira na daljnem vzhodu Sibirije. Med Moskvo in Jakutskom je 9 ur razlike, kar priča o razsežnosti Rusije. Dejstvo je, da mi je pri brskanjem po internetu padla v oči sibirska turistična agencija, pravzaprav njen turistični program. Agencija ima sedež v Jakutsku, lastniki so domačini in med drugim organizirajo potovanja po Kolimski cesti oz. »cesti kosti« od Jakutska do Magadana ob Ohotskem morju. Na 2000 km dolgo pot se gre v zimskem času. To bi bilo nekaj zame. Več muh na en mah: Sibirija, zima, Jakutsk, domačini. Tako potovanje je nekaj posebnega predvsem zardi nizkih temperatur, redkih naselji in že sama Sibirija je nekaj posebnega. Kljub zaupanju v agencijo sem imela pred odhodom kar malo treme. Med potjo sem seveda ugotovila, da so bile moje skrbi posledica predsodkov in nepoznavanja. Začetek je bil nervozen zaradi letalskega prevoza in zamud. Ko včasih premišljujem o mojih poteh, se mi zdi, da so letališča kraj, kjer se, če se kaj zatakne, počutim najbolj nemočna. Kup uradnikov, za katere si zgolj to, kar piše na boarding pass-u, kartici, ki ti omogoča vstop na letalo. Če tega nimaš, te ni. Dobro je imeti s seboj mobilni telefon in polnilec (nikoli ne veš, koliko časa boš moral preživeti na letališču) ter kreditno kartico. Ta, se zdi, da reši, kar se rešiti da. V Moskvi bi se morala usesti na avion za Jakutsk, a sem ga zamudila. Še vedno trdim, da ne po moji krivdi. Seveda mi tega ne uradniki na letališču niso priznali in morala sem izvleči kreditno kartico in kupiti novo letalsko karto. Taki zapleti niti niso tako redki. Poleg dodatnih stroškov sem bila zaradi zamude prikrajšana za ogled mesta sredi Sibirije. Ko sem dan kasneje, zvečer, končno prispela v Jakutsk, se mi je zdelo, da sem na luni. Nisem več navajena snega na cesti, na stopnicah, led vsepovsod, mraz, vse megleno in zarošeno. Dvakrat sem mimogrede padla. Potem se je, očitno, telo spomnilo, kako se hodi po spolzkih tleh. V hotelu me je pričakala topla, kaj topla, vroča soba. A nisem zdržala, da kljub večerni uri ne bi odšla malo ven. Škoda, ker je bil hotel nekoliko iz centra. Lepa četrt z visokimi bloki, vsa pritličja, v katerih so trgovine, bari, uradi, so par stopnic dvignjena od ulice. Zanimivo. Takoj sem pomislila, kako je težko za tiste, ki imajo težave s koleni, kaj šele, če so na invalidskih vozičkih. Stopila sem v nekaj trgovin, se kmalu naveličala - pet stopnic gor, pet stopnic dol - in šla na pico, popila še čaj in se odpravila spat. V primerjavi z angleščino, francoščino, nemščino, je meni ruščina nekako domač jezik, čeprav znam zgolj nekaj besed. A to je dovolj, da smo se z natakarji in receptorkami pogovarjali »po naše«. Občutek domačnosti je neprecenljiv, ko si sam na poti. Mesto je sicer veliko in moderno, a žal ga skorajda nisem videla, ker smo že zjutraj nadaljevali pot. Aleksej, tako je bilo ime šoferju, vodiču in sopotniku, je že navsezgodaj potrkal na vrata in mi odnesel prtljago do kombija. Kako prijazno. Nasploh so bili naši šoferji pravi profesionalci in dobri ljudje. So domačini, jakuti. Poznajo svojo deželo, poznajo tudi razmere pozimi. Tile šoferji so tudi malo avanturistične sorte, radi napenjajo mišice tako, da pripovedujejo skorajda neverjetne zgodbe o prigodah na vožnjah po neskončni sibirski zemlji. Za nas so lepo skrbeli, ne le med vožnjo. Skupaj smo bili ob večerih, na ogledih, povsod. Pred hotelskimi vrati je čakalo vozilo, zavito v gosto meglo Nihče na ulici ne ugasne avtomobila, ampak jih pustijo na ulici prižgane, medtem, ko gredo po opravkih v trgovino, na pijačo … Vozili smo se v dveh kombijih, za katera sta skrbela šoferja, z nami pa je bil še vodič. Najprej smo izkusili zimsko cesto. To je zamrznjena reka, po kateri pozimi poteka promet. Spomladi in poleti se morajo posluževati obvozov in redkih mostov. Do pred kratkim je »cesta smrti« veljala za eno nevarnejših cest na svetu. V zadnjih letih so jo temeljito rekonstruirali, tako da je zdaj večinoma v dobrem stanju. V kombiju je bilo prijetno toplo, za ven pa so nam posodili topla oblačila: kučmo, podložene rokavice, bundo in hlače, obuti pa smo bili v valenke, to so posebni škornji iz filca – zelo preprosti, udobni za nošenje in nikoli ne zebe v njih. Tudi vse sobe, v katerih smo prespali so bile tople, vroče. V stanovanjih so težki železni radiatorji, ki so vroči, da kar puhti od njih, in se jih ne da regulirati. Če je bilo prevroče, sem enostavno za trenutek odprla okno, res samo trenutek, saj je mrzel zrak sobo takoj shladil. Stranišča so v vaseh večinoma na štrbunk, zato je treba hitro opraviti. Smrdi pa nič ne in tudi ni treba paziti, da bi stopil na kakšno nesnago. Vse je zmrznjeno. Ena od stvari, ki zelo vplivajo na razpoloženje na poti, je hrana. V obcestnih gostilnah, v katerih se ustavljajo šoferji velikih kamionov in le malo drugih potnikov, postrežejo z dobro hrano »na žlico«. Različne juhe, v katerih je meso, zelenjava in krompir, so zelo okusne. Poleg se prileže različno cvrtje, podobno našim flancatom. Za žejo in posladek sem si največkrat privoščila kompot, navadno iz suhega sadja, krhljev. To je hrana, ki je zelo preprosta, ampak meni je bila všeč. Nima industrijskega okusa, spominja me na hrano, ki jo jem doma. Ustavili smo se v Ojmjakonu, kjer so izmerili do sedaj najnižjo temperaturo naseljenega kraja na Zemlji in dobili certifikat. Trudijo se, da bi svoj kraj naredili zanimiv za turiste. V kulturni dvorani so zvečer pripravili zelo dober in zanimiv program njihovih pesmi, tradicionalnih iger in tudi nekaj modernejših skladb. Da smo vsaj malo začutili, kaj pomeni pravi mraz, smo šli z ribičem na jezero, kjer celo zimo po malem lovi ribe, in na kmetijo, kjer se ukvarjajo z rejo sibirskih konjev. Pozimi se prav tako pasejo zunaj in po potrebi jih dohranjujejo. Lastniku kmetije se je na obrazu videlo zadovoljstvo in ponos, da je lahko izročil posestvo in čredo nasledniku, sinu, ki bo nadaljeval s tradicijo. Na poti se je potrebno soočiti tudi z žalostno zgodovino gulagov. Barake so še dobro ohranjene in nepredstavljivo je, kako so tu živeli in umirali ljudje. Cesta kosti je dobila tak naziv zato, ker trupel delavcev, zapornikov, ki so dobesedno umrli z lopato v roki, niti niso odstranili in dostojno pokopali, pač pa so jih enostavno prekrili z materialom, tako da so ostali zakopani v cestni trasi.
Ja, po pol ure sprehajanja po mrazu že začnejo skeleti nepokriti deli kože, na trepalnicah se začne nabirati srež, brki postanejo beli. Kako bi bilo po dveh urah …? Pravijo, da odsvetujejo nošenje očal, saj se lahko prilepijo, primrznejo na kožo. Imamo privilegij, da nam tega ni treba izkusiti. Mimogrede, pouk v šolah je prekinjen šele, ko je temperatura pod -45 stopinj. Kako pa se lahko prepričaš, da je v resnici mraz? Pustiš banano eno uro na hišnem pragu in ko jo pobereš, je trda kot kamen, opereš majico, jo obesiš na vrv in v dobrih petnajstih minutah je popolnoma trda … Seveda smo se vozili tudi na saneh, z jelenčki. Za čredo skrbijo nomadi, ki živijo v šotorih. Eden od njih nas je vabil v svojo družbo, pod odejo. Pravijo, da so to najtoplejše odeje, dvojna jelenova koža je v notranjosti. Uf. Poleg čaja so nam ponudili pečena jetrca. Preprosto, okusno. Celo pot nas je spremljalo sonce in modro nebo, kar je tudi svojevrstna sreča. Zdi se mi, da poti po odmaknjenih krajih med preprostimi ljudmi širijo obzorja in odpirajo oči. |