PTICA JE RES ZAPELA PESEM VRH TRIGLAVA

Nič nenavadnega ni, da smo pri našem Obrtniškem mešanem pevskem zboru Notranjska z navdušenjem sprejeli vabilo za sodelovanje na osrednjih prireditvah ob 110. obletnici postavitve Aljaževega stolpa. Pomislila sem, da je to tudi moja priložnost da se zopet povzpnem na Triglav. Želja, da še enkrat stopim na vrh očaka, je v nekem kotičku bivala že leta. Kot desetletna deklica sem se sicer dvakrat že povzpela nanj, a od tedaj se je marsikaj spremenilo: doživljanje dobi drugačne razsežnosti, vid se mi je močno poslabšal – od močne slabovidnosti je padel na minimum, telo… No ja, tudi tu so se spremenile dimenzije.

---

Sama pri sebi se nisem težko odločila, a pred mano je bilo kar nekaj realnih težav, ki sem jih morala urediti, če sem želela cilju naproti. Še najmanjši problem so predstavljale intenzivne pevske vaje na katerih smo se morali v kratkem času naučiti program. 

Prvi in najpomembnejši pogoj za človeka, ki ne vidi je, dobiti dobrega, izkušenega gornika, ki je pripravljen s teboj prehoditi pot. Velikih izkušenj s tem nima nihče. Telefoniram Boštjanu, ki mi je že pred desetletjem pomagal pri osvojitvi Triglava, a smo takrat zaradi slabih vremenskih razmer obstali na Kredarici. Boštjan prijazno izkaže pripravljenost. Zaupam njegovim gorskim izkušnjam. Torej, prva stvar je pod streho.  

Zdaj pa kondicija, s katero sem na dnu, pa oprema, ki jo že načenja zob časa… Kupim si nove gojzarje in na dveh pohodih ugotovim, da sem se precej uštela. Tik pred zdajci mi kolegica posodi svoje. Ni več časa za nakupovalne podvige.  

Vsak dan sopiham v okoliške klance, enkrat, predvsem za boljši občutek, s prijateljico odidem na Krn. Samozavest po kapljicah priteka vame.  

Pride petek in zjutraj se zberemo v dolini Kot. »No, Pavšička,« si mislim, »zdaj pa le korajžno.«  

V sebi čutim rahel občutek treme, ki se iz minute v minuto bohoti. Tega pred leti prav gotovo nisem občutila. Še en dokaz več, da leta bežijo. Kratek čas hodim sama s palicami, takoj za Boštjanom, a pot kmalu postane nametana s kamenjem in prepredena s koreninami. To je najbolj zoprna kombinacija za človeka, ki ne vidi. Tu in tam brcneš v kamen, se spotakneš ob korenino, palica se ti zatika, da jo komaj izvlečeš. Primem se za trak nahrbtnika in tako kar gre. Na bolj kritičnih mestih primem Boštjana za roko in napredujemo.  

Ko se dvignemo nad gozdno mejo pot postane lepša. Peščena in kamnita. Utihnem. To je znak, da me muči kondicija. »No, lepa reč«, si mislim, »pa še na pol poti nismo. Kako to, saj na Krn nisem prišla tako težko? Najbrž palice precej pripomorejo k lažji hoji. Ni vsa teža na nogah. No, kje si moja trma?« 
Pomislim na Humarja. »Če on zdrži v steni, bom pa tudi jaz (precej trapasta primerjava, pa kaj hočemo).«  
»Saj imamo čas, pa z vsakim korakom sem višje,« si ponavljam razne pozitivistične misli, ki pa ne učinkujejo kaj prida. Vprašanja, kako daleč je še koča, si ne morem izbiti iz glave. Če mi ne bi bilo malce nerodno, bi se vsakih pet minut ustavila. Z Nino, Boštjanovo hčerko, sva prav zadovoljni, ko pade predlog, da nekaj pojemo. Čokolada in suhe marelice me bodo kar ponesle naprej! In voda, o kako poživljaš! Boštjan opiše okoliške vršace, od nekje visoko se sliši jodlanje. Spet postanem zgovorna in veter mi prija, da je kaj.  

Pa pojdimo dalje. Resnica o težkih prvih korakih bo držala, saj se sama vsak prvi korak po počitku obvezno spotaknem. Že najdem kak kamen. Med potjo navzgor si rečem, da je ena od stvari, ki jo bom povedala svojim slepim kolegom ta, da je za nas toliko bolj pomembno, da smo zelo, zelo dobro fizično pripravljeni. Maksimalno je potrebno biti skoncentriran na samo pot in pozoren na to, kje in kako se bo zaključil vsak posamezni korak. To zahteva še nekaj več napora, zato res ni prikladno, da se ukvarjaš še s svojim dihanjem in bitjem srca.  

In še drugo spoznanje. Ne gre, da bi kar ob prvem navalu sape, hitrega dihanja in utrujenosti počepnil v breg. Ko premagaš tisti prvi občutek, da ne gre več, vate počasi zleze pogum, in občutek napredovanja, občutek, da kar nekam gre. Najlepše pa je, ko te za kako minutko prej pozdravi koča, ki jo pričakuješ kasneje.  

Iz Staničeve koče jo mahnemo proti Kredarici čez Rž. Nekaj klinov na poti pomeni, da smo v visokogorju. Boštjan mi pove za kline, sama zlezem čim bližje k steni in sploh se dobro počutim, če sem blizu stene in če se vsaj z eno roko lahko dotikam skal.​

Prečimo kratek, naravni most. Da je precej globine na levi in desni mi Nina k sreči pove šele, ko sem že čezenj. No, včasih je res bolje, da ne vemo vsega vnaprej. Še zadnji oddih med triglavskimi rožami. Potipam blazino rdečih cvetkov. Res morajo biti lepe, če so pognale iz krvi Zlatoroga!  

In koča na Kredarici je tu.  Na levi zaslišim rahlo brnenje. To je vetrnica za proizvajanje elektrike, mi pojasnita spremljevalca. Gremo do kapelice in potrkam na zvon želja. Med mnogimi komaj izberem eno.  

Pred kočo prisluhnem radijski oddaji, ki poteka v živo. Vodilni možje organiziranega gorništva govorijo o planinstvu, o reševanju v gorah, o varni hoji, o opremljenosti… Tehnika danes res praktično ne pozna meja. Dve majhni škatlici in oddaja je tu. Zazebe me in jota, ki jo pojem v koči, se mi zdi izvrstna. Pevsko vajo imamo kar na skupnih ležiščih. Posedeni po pogradih se trudimo, da spravimo pesmi v red kar se le da. Zaradi slabe vremenske napovedi je ena od osrednjih prireditev prestavljena na petkove večerne ure. 

Vzdušje v jedilnici je čudovito, nabito s predanostjo našim goram in zanosnim domoljubjem, ki ju je Jakob Aljaž premogel v izobilju. Njegovo zavzemanje za slovenstvo je prežeto s pokončnostjo, humorjem in z jasnovidnostjo. Duhovnik, skladatelj, pesnik in srčni gornik – to je mož, ki je uglasbil vsem znano Oj, Triglav moj dom. Ob zvokih citer, pesmih in besedi, ki prijetno vznemiri dušo preživimo spontan, prijeten večer. Soustvarjamo ga oče in sin Tone in Jernej Kuntner, citrar Tomaž Plahutnik, baritonist Marko Kobal ter naš pevski zbor. Kaj tako lepega lahko doživiš samo na taki višini. Prepevanje se nadaljuje v noč. 

Ko oblečena ležem na ležišče, utrujenosti navkljub ne morem in ne morem zaspati. Vznemirjenje je preveliko, rahlo me zebe in zdi se mi, da slišim vsak najmanjši šum v prostoru. Sploh ne vem, če sem kaj utonila v spanec. Ob petih se prvi pevci že pripravljajo na vzpon. Čutim, da postajam vznemirjena, rahlo tesnobna, "tremava", neodločnost se je zalezla vame. »Pa daj nehaj,« si mislim, »saj ni taka reč, saj si vendar že bila tam gori!« Razpoloženje mi niha iz minute v minuto. Skoraj se ne poznam, take reči me doslej niso spravljale v dvome.  

Nekaj pozajtrkujem, zborovodja mi da dovoljenje, da odidem na vrh, ko se pokaže možnost. Ko se sopevci čez tri ure vrnejo z vrha prilijejo olja na ogenj mojih dvomov in neodločnosti. V želodcu čutim rahlo slabost. Drugi me spet bodrijo naj grem, naj poslušam sebe, če sem se tako odločila. Neodločno postopam pred kočo. Srečam Boštjana in on je pripravljen na vzpon. Torej, ni kaj mencati. Obujem gojzarje, vtaknejo me v pas za varovanje, nekaj vode, vetrovka, robček in gremo. Treba je dobiti še enega spremljevalca. Oba z Boštjanom sva mnenja, da bo šlo lažje. Kolegi se pripravljajo na petje pri maši. Boštjan je optimist in računa, da bova že srečala primernega človeka, ki se nama bo pridružil. In res. Ne čakava pet minut pod steno, ko pocukava možakarja z značko planinskega vodnika na majici, če bi bil pripravljen sodelovati. Marjan je takoj za. Stisk rok in že smo nared. 

Večkrat se na poti spomnim na dejstvo, da se je potrebno v izkušnje vreči tudi z malo tveganja in zaupanja, pa se stvari že uredijo tako, da je prav. Naletela sem na dva res dobra vodnika. Ne komplicirata, ne pretiravata s pokroviteljsko držo, včasih me zmedejo le dvojna navodila. Prepričana sem, da bi tudi v dvoje prišla na vrh, a kasneje in s precej več truda. V troje gre tako, da me Boštjan vpeto varuje spredaj, Marjan pa mi daje koristne napotke: pove kje je klin, mi položi roko nanj, če le preveč tipam naokrog, mi sem in tja pomaga najti oporo za nogo. Stene so na nekaterih mestih močno zlizane in je treba biti zelo pozoren. Pot je dobro zavarovana z jeklenimi vrvmi in klini. Kmalu ujamemo ritem vzpona in pričnem uživati. Ta pot mi gre bolje od nog, pravzaprav tudi od rok. Sem in tja se butnem v koleno, komolec, si popraskam dlani ob ostrem robu skale. Malce se podrgnem, da bolečina zbledi in "hajd" naprej. Ni časa za stok.  

Nekje na poti nas dosežejo zvoki orgel. V kapelici na Kredarici se pričenja maša. Ko pridemo na Mali Triglav se za hip usedemo. Veter potegne. Hladen je in topline sonca skoraj ni čutiti. Občutek, da nam gre dobro, da smo dobršen del poti pustili za seboj in pesem, ki jo sopevci prepevajo v kapelici in jo je prineslo tisti hip do mene, me navdajo z radostjo. Malce zapojem tudi sama.  

Pot nadaljujemo po grebenu. Tu je veliko jeklenih vrvi in sama jih poimenujem za svoje ljubice. To pa je poezija! Počutim se varno, četudi je korak sem in tja negotov. Dajo občutek samostojnosti, varnosti, hitrega napredovanja. Spet postajam »prefurjasta«. Spremljevalca me opozarjata. Na najožjem delu grebena z nogo potipam levo in desno. No ja, res je kot bi hodil po strehi. Tega občutka in pogleda se spomnim iz prvega vzpona. V delčku sekunde me  obidejo slike, spomini na takratni vzpon. Vem, kako sem bila oblečena, spomnim se tistega pogleda v globino, zdaj vidim le neko sivino, ki ji ni kraja in belo svetlobo nad seboj.  
 
Mimoidoči planinci so, kot se v hribih spodobi, prijazno humorno naravnani. Bogve kaj jim roji po glavi, ko me vidijo vso opasano. Pripombe v stilu: tako ja, jo je treba imeti navezano, na kratkem, ta si bo pa zaslužila danes na vrhu, da jo našeškate… Nasmiham se, pozdravim. Ko pa se pobliže srečamo in ljudje opazijo, da mi Marjan pomaga najti klin ali zajlo jim postane nerodno. Plošča se obrne in pripombe v stilu pohval in vzpodbud so tu. S spontano reakcijo in humorjem poskušam razbliniti zadrego.

Bližamo se vrhu, zaslišim glasove ptic. Kavke, črne ptice z rumenimi kljuni, mi pojasnita sopotnika. Spomnim se pesmi Naj tedaj zapoje ptica vrh Triglava.  Še nekaj metrov in na vrhu smo. Stisk rok, objem, fotografiranje pred Aljaževim stolpom, vpis v knjigo, nekaj požirkov vode. Časa za prepuščanje vzhičenim občutkom ni. Vsi, ki smo na vrhu si damo opraviti z istimi stvarmi. Nekateri govorijo po telefonu, pošiljajo sporočila. Sama sem v naglici pozabila nanj. Ob spominu na svoje domače, s katerimi sem pred petindvajsetimi leti stala na vrhu, mi zatrepeta v očeh in srcu. Marsikaj se je od tedaj spremenilo. Tudi sama. Še Aljažev stolp, ki kljubuje prav vsemu se je iz rdečega, prelevil v sivega.  
 
Odhajamo. Bogve, če bom še kdaj prišla sem gor. Prizadevala si ne bom pretirano, a če pa bi se ponudila prilika… Prav nič se ne bom "prmejdušala"! Je pa še toliko drugih, lepih, manj obleganih gora na katerih še nisem stala.  
 
Naveza ob sestopanju teče v obratni smeri. Marjan spredaj, Boštjan zadaj. Sama se veliko spuščam ritensko. Občutek varnosti je tako najboljši. Kjer ni vrvi, se spustim na vse štiri, Marjan me opozarja. Res imam enkratna spremljevalca, na to se med potjo večkrat s hvaležnostjo spomnim.  
 
Ko se pričnemo spuščati z Malega Triglava se nad nami začnejo zbirati oblaki. Shladi se. Gneča postaja vedno večja. Maše je konec in vsi bi radi na vrh. Na poti srečamo kar nekaj znancev. Tako se nam vsaj zdi, da smo kar nekako povezani. Neposrednost, s katero ljudje v hribih komuniciramo me vedno preseneti in me spravlja v dobro voljo. Še zadnjih nekaj raztežajev in na dnu smo. Sonca nikjer več, hladno postaja in moji prsti so že rahlo trdi od hladnega ozračja in mrzlih klinov. Ej, fanta, zdaj smo si pa zaslužili pijačo. Vabim in iskrene čestitke ter hvala vama. Pevci nam zapojejo v pozdrav.  

Skoraj pa me kap, ko mi povedo, da so v nizkem štartu za spust v dolino. Pa kar videla sem, kako si bom v miru odpočila, kako bomo zvečer skupaj prepevali. A vremenska napoved je slaba in sili v dolino. Vdam se v usodo, si pospravim nahrbtnik in gremo. 

Spustimo se v dolino Krme, tu je pot lažja. Nekaj ur intenzivnega spusta. Čutim, da imam noge že rahlo gumaste in da je vsak, malce negotov korak, na meji padca. Nekajkrat treščim na rit. Mulatjero, po kateri so svoje čase s konji dostavljali hrano v koče je načel čas. Nalivi so naredili svoje. Kar se da hitimo, ker so prve kaplje dežja že tu. Planina, kjer se pasejo krave, bukov gozd in že smo blizu ceste. Lije, da je veselje. Vedrimo pod napuščem garaže. Pojemo še preostalo hrano iz nahrbtnikov - kot vedno jo je bilo preveč. V koči s pesmijo in komentarji s poti zaključimo dvodnevno dogajanje. Vesela sem, da mi je bilo dano biti del njega. 

Naj zaključim z besedami dovškega župnika, ki je naše srečanje v steni malega Triglava zaključil z besedami: »Pa boglonaj, da smo prjatli.« 


(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 3/2005)

---