ŠTIRIDNEVNO POTEPANJE PO BAVARSKI

Avgustovsko popoldne je. Avto smo nabasali z vso potrebno potovalno kramo. Šotor, spalne vreče, gorilnik in nekaj hrane (obvezno je pohanje in makaronova solata za prvo večerjo). Ker nas je petero, prvič uporabljamo tudi prtljažnik na strehi, ki ga tekom poti imenujemo kar »truga«. Vremenska napoved ni najbolj obetavna, a to nas ne ustavi. Naši cilji segajo proti Bavarski, njenim naravnim lepotam in gradovom opevanega kralja Ludvika Bavarskega.  
Nekaj veselja nam že takoj na začetku požre zastoj na gorenjski cesti. Nihče ne ve ali so za uro dolge zastoje krive aktualne vinjete ali popravila cest, ki jim ni videti konca. Nekoliko nenavaden je občutek, da ti nikjer na poti ni potrebno pokazati potnega lista ali vsaj osebne izkaznice.

Pričenja se mračiti in že iščemo primeren kamp. Naša utrjena šoferka Ema je stvari že malce preiskala po medmrežju. In res, kmalu najdemo lep kamp ob reki, ki ji ne vemo imena in na našo nočno žalost tudi tik ob železniški progi. Po postavljanju šotora sledi eden najlepših trenutkov na potovanjih. Večerja ob svečah, na tleh pred šotorom. Romantično, v stilu »mizica pogrni se«. Ob desetih zvečer sledi balinarski turnir. Seveda tudi nas ni obšel pekingški olimpijski duh. Večer je hladen in ponoči tudi dež potrka na naše šotorsko platno.  
 
Po vseh jutranjih ceremonijah se odpravimo proti Salzburgu. Ogledamo si prvi grad na naši poti, Burg Hohenwerfen, ki pa je precej drugačen od ostalih, ki smo jih kasneje videli. Starejši je, saj je star že skoraj tisočletje in precej manj gosposki. Največja atrakcija tega gradu je, da v njem domuje okoli dvajset raznih vrst velikih ptičev: orlov, sokolov in takih, ki jim ne vemo imena, komentatorja pa tudi ne razumemo. Vsak dan za obiskovalce pripravijo predstavo, pravi šov, v katerem želijo predstaviti enega najstarejših načinov lova - s ptiči. Ta oblika lova izvira v Mali Aziji in se je v evropskem prostoru obudila v srednjem veku. 
 
Obiskovalci stojimo v krogu na grajskem dvorišču. Dreserji sokolov in jastrebov stojijo sredi kroga in pticam, ki jih spuščajo z gradu nastavljajo razne vabe, od umetnih ptic do kosov mesa. Ptice imajo na krempljih nekakšne kraguljčke, tako da slišim, ko ptica zaprhuta nad mano. Ta zvok mi je bil od nekdaj silno zoprn. Po aplavzu obiskovalcev in komentarjih prijateljev vem, kdaj je ptič zagrabil vabo ali v zraku ujel kos mesa. Nekatere ptice imajo baje tudi do dva metra preko kril. Ufff, nisem ljubiteljica raznih predstav z dresiranimi živalmi.  
 
Pot nadaljujemo proti Mozartovemu mestu. Ustavimo se v rudniku soli. Na vstop čakamo v čakalnici, ki spominja na letališko zgradbo. Vse polno ljudi različnih narodnosti, vročina in enakomeren hrup, ki ga povzroča človeško govorjenje. Čakamo skoraj dve uri. Da ne upade morala, si privoščimo kavo in prigrizek. Ko pride na vrsto naša številka nas redar spusti do preoblačilnice, kjer si preko obleke nataknemo nekdaj bela, varovalna oblačila.  
 
Naj na tem mestu povem, da so vstopnine povsod precej zasoljene in da skoraj pri vseh ogledih kartica Zveze slepih omogoča precejšen popust.  
 
Ob vhodu sedemo na lesen vlakec, ki te zapelje v notranjost rudnika. Ta je baje rjavkaste in rdečkaste barve in ne bele kot bi pričakoval. Po jezeru se zapelješ z ladjico, globlje pa se spustiš po lesenem toboganu, ki je na mojo veliko žalost čisto prekratek. Ljudje od strahu ali navdušenja vreščijo. Rudnik je zares sodobno opremljen za turistične oglede. Predstavitveni filmi, svetlobni efekti, tekoče stopnice ipd. Obliznem prst, ki sem ga prej podrgnila ob kamnino. Ja, res je slan.  
 
Sredi rudnika poteka tudi meja med Avstrijo in Nemčijo, kar jim je že v zgodovini povzročalo težave, saj je bil rudnik zaradi dobičkonosnosti jako zelo zanimiv za vse. Iz prihodkov rudnika je škof Jakob dal zgraditi najlepše stavbe Salzburga. Pred rudnikom, ki je deloval do leta 1989 si ogledamo še vasico prvih keltskih rudarjev. Vsi podvomimo, da so v tistem času imeli tako razkošne hiše. No ja, vse za turiste.  
 
Salzburg nas navduši s svojimi trgi, ki se nekako prepletajo med seboj. Mene kot vedno navdušijo ulični glasbeniki, ki dajo mestu pridih radoživosti. Tu se vsi trudijo, da bi tako ali drugače odigrali nekaj Mozartovega. Tako igralec na kozarce kot dva harmonikarja in kitarist. Brez fotografije pred kipom slavnega skladatelja ne gre, pa tudi brez njegovih kroglic v ustih ne. 
 
Prične deževati in ozračje je prehladno za kampiranje. Tako pričnemo že precej pozno iskati prenočišče. Ne damo pa se pa kar takoj. Končno pristanemo pred velikim poslopjem kjer kolegica "zbaranta" že tako nizko ceno prenočišča. Pa naj kdo reče, da se v Nemčiji ne da. Nas je pa zato natakarica kasneje malce postrani gledala. Brez vrčka piva, ki smo si ga prav gotovo zaslužili pa tudi ne gre.  
 
Smo pa šele zjutraj lahko občudovali ogromna poslopja, rože na oknih in sploh urejeno okolico. Že zvečer smo se pozabavali z ugibanjem o tem, kaj nam bodo postregli za zajtrk. Vsi smo se glede na ceno nagibali k mnenju, da bomo dobili le malce kruha in marmelade. Pravo otroško navdušenje pa nas zajame, ko zjutraj ugotovimo, da nas čaka pravi razkošni zajtrk. Je že tako, da je dobra kulinarika sestavni del potovanj, pa tudi to, da prazna vreča ne stoji pokonci bo držalo. 
 
Pot nas vodi proti jezeru Chiemsee. Obalno mesto je zelo lepo urejeno. Na oknih je vsepolno bršljank, mnogi so oblečeni v domače, bavarske noše. Z ladjico se odpeljemo najprej proti Moškemu, Herrenchiemsee, nato še proti Ženskemu otoku, Frauenchiemsee. Na prvem si ogledamo benediktinski samostan in grad, ki ga je pričel graditi Ludvik II. po vzoru francoskega Versaillesa. Zgradil je le osrednji del, ker mu je kasneje zmanjkalo denarja. Verjetno je ena najznačilnejših zanimivosti tega gradu miza, ki so jo iz jedilnice spustili v kuhinjo, kjer so jo obložili in jo nato zopet potegnili navzgor. Eno izmed sob krasi čudovit porcelanast lestenec. Vse podobne po svetu je zaukazal Ludvik II. uničiti. Vse kaže na to, da je bil ta kralj res poseben človek. Velik romantik, sanjač in občudovalec umetnosti. Prijateljici mi opišeta tega slavnega vladarja. Pravita, da je bil s svojo krepkostjo, temnimi očmi in prijetnimi potezami prav greha vreden moški. V tem gradu pa je prebival borih štirinajst dni.  
 
Na ženskem otoku še vedno deluje ženski benediktinski samostan, ki pa si ga ni možno ogledati. Hvala bogu, da je vsaj kaka stvar obvarovana pred turističnim navalom. Prisluhnemo zanimivi poulični glasbi, ki jo izvaja nekaj temnopoltih mladeničev in mladenk. Prijateljica me med odmorom pelje do njih in mi položi roko na enega izmed instrumentov. Otipam nekakšno pokonci postavljeno skledo, v kateri so nameščene tipke, na katere glasbenik pritiska s prsti. Zvok me še najbolj spominja na kovinski ksilofon. Malce se zazibljemo v živahnih ritmih, potem pa nas prazen želodec zapelje do bližnje gostilne. Privoščimo si kosilo. Sama za spremembo pojem dunajski zrezek na katerega si namažem nekaj brusnične marmelade. Zanimiv okus, le da stvar postaja zoprna zaradi številnih os, ki me pričnejo obletavati zaradi sladkega vonja marmelade. Mrčes je pa res povsod enako nadležen.  
 
Večeri se in zunaj postaja neznansko hladno za ta letni čas. Pokrajina spominja na naše dolenjske griče. Morda ima zato ta cesta naziv romantična. Spet je večer in čas za iskanje prostora za počitek. Ustavimo se pred hišo, pred katero stoji gospa. Najbrž zato, da privablja zapoznele iskalce prenočišč. Zjutraj nam njen soprog pove, da je bil njegov ded osebni šofer Ludvika Bavarskega. Zdaj nam je jasno, zakaj jedilnico krasi njegova velika slika. Še isti večer se odpravimo na nočno vožnjo in v daljavi se vidita osvetljena dvorca, ki ju nameravamo naslednji dan podrobneje pogledati. Zebe nas kot sredi zime. Naletimo na pravo vaško oziroma mestno veselico na prostem. Saj je kot doma. Poznam obe popevki, ki ju zaigra ansambel, nekateri obiskovalci so že precej v »rožicah«, plešeta pa le dve Kitajki. No, slednje pri nas še ni ravno nekaj običajnega. 
 
Zjutraj se odpeljemo proti Fussenu, mestecu pod dvema gradovoma. V enem izmed njiju je Ludvik preživel svoje otroštvo, drugega pa je pričel graditi, a je v njem prebival le pol leta. Tudi tu je mnogo stvari nedokončanih. Do njega te pripelje avtobus. Najprej gremo peš do razgledne točke, s katere se lepo vidi grad. Stojimo na železnem mostičku, pod nami je globoka soteska. Vodo slišim daleč pod nami. K sreči, da je dal Ludvik skonstruirati železen most, sicer v sodobnem času ne bi zdržal množice obiskovalcev.  
 
V gradu dobi vsak obiskovalec svojega avdio-vodiča v njegovem jeziku. To je super naprava, ki jo nosiš s seboj, v sobah si prisloniš na uho ta »telefonski« aparat in poslušaš razlago. Koristna stvar, le slovenščina je bila precej borna. Ta slavni grad Neusweinstein obišče na leto okrog milijon in pol obiskovalcev. Prostori za služničad in kuhinja so za tiste čase izredno moderno urejeni. O razkošju gradu pričajo tudi lestenci. Samo v glasbeni dvorani je moralo 25 ljudi po uro in pol prižigati 800 sveč. Povsod je opaziti znake Ludvikovega prijateljevanja s slavnim skladateljem Wagnerjem. Zanj je predvidel celo lastno sobo. Njegova spalnica je zelo umetelno izrezljana iz dragocene hrastovine. Prijateljica mi na skrivaj položi roko na eno izmed omar, da začutim to mojstrstvo. Poleg spalnice je tudi kapelica, v kateri so mu leta 1886 zaradi mnogih čudaštev odvzeli vladarski naslov. Njegova smrt prihodnjega dne še danes ni pojasnjena. V bližnjem jezeru so ga našli utopljenega skupaj z njegovim psihiatrom. Bilo mu je 41 let. Že v tednu po njegovi smrti je bil grad odprt za obiskovalce. To je bilo povsem v nasprotju z njegovo naravnanostjo. Ni maral stikov z množicami in zdelo se mu je, da bi prostori postali nekako onečaščeni, če bi vanje zahajalo mnogo ljudi. Pravijo, da je ta grad Ludvik Bavarski gradil po svojih zamislih zato, ker je čutil, da nikdar ne bo mogel postati dober vladar po božjih zakonih, tu pa je lahko izražal svoje zamisli in uresničeval svoje sanje.
 
Počasi se pričenjamo odpravljati proti domu. Na avstrijski strani nas pot vodi mimo jezer, smučarskih skakalnic in kdove katerih hribov. Ob poti se ustavimo, da se še zadnjič podpremo. Skuhamo si makarone, iz prtljažnika potegnemo prav vse kar nam je ostalo in spodobno zaključimo naše kulinarične podvige. Dež nas skoraj prežene, a kot navadno imamo tudi tokrat srečo z njim. Vedno, ko smo se odpravljali kam peš je nehalo deževati. Dež hvala bogu že ve, kdaj mora padati. Vsekakor ne takrat, ko se popotniki peš potikajo naokrog. 
 
Sledi kratek postanek v znanem, mondenem smučarskem letovišču Kitzbühlu , kjer se ob osmih zvečer še malce podpremo. Je pač čas za večerjo, potem pa smuk v avto in proti domu. Vsak se po svoje trudi, da bi si našel najudobnejši položaj v avtu. Nekateri člani posadke celo zaspijo. In kako veš, da si blizu Slovenije? Ko te pričnejo prehitevati avti z našimi registrskimi tablicami in ko se tudi debate v avtu spremenijo. Nič več popotniškega kramljanja, sem in tja že kakšno rečemo o službi. Lepo pa je, da obstajajo taki pobegi iz vsakdana kot je bil tale štiridnevni skok na Bavarsko. 

​
(Prispevek je bil objavljen v reviji RIKOSS, št. 1/2009)