|
Ema Brelih Objavljeno v reviji: Rikoss 2022 / 2 V prvem delu potopisa sem predstavila potovanje po severu Finske in delu Sibirije v zimskem času, tokrat boste lahko brali o tem, kako je v Sibiriji poleti, na vlaku, od severnega dela Bajkalskega jezera do Ohotskega morja in do otoka Sahalin. Potovala sem poleti 2017. Želim, da tudi vsi bralci, ki imate težave z vidom dobite predstavo o tej ogromni deželi in ljudeh. Pred leti sem bila ob Bajkalskem jezeru, s Transibirsko železnico, bolj mimogrede, saj je bil cilj Mongolija. Tu pa tam sem pri sebi pomislila, da je to nedokončana zgodba, a je bila bolj v ozadju. Bolj me je zanimala Afrika, južna Amerika, plemena, druge kulture. A velikokrat se v življenju zgodi preblisk, dogodek, trenutek, klik in takrat se začne… Ko sem zdolgočasena in brez idej v knjižnici z očmi tipala po knjigah, mi je pogled obstal na knjigi A. P. Čehova: Iz Sibirije: Otok Sahalin. Ko sem jo, prebrano na dušek, odložila, sem se presedla za računalnik; med brskanjem sem naletela na popotniški vodnik Siberian BAM Guide iz leta 2001. Natančno, konkretno in uporabno opisana pot od Bajkalskega jezera do vzhoda, do Ohotskega morja, vključno z otokom Sahalin. Odlično! Naredila sem okviren načrt, preko spleta rezervirala karte za vlak in se odpravila. »Če je to pot opravil Čehov pozimi in s kočijo, jo bom v teh modernih časih tudi jaz,« sem si dajala korajžo. Prav veliko nisem razlagala naokoli, saj pravzaprav nisem imela pojma, kaj me čaka in bi me vprašanja ter pomisleki drugih le vznemirjali. S sogovorniki smo navadno na kratko zaključili, da grem nekam v Sibirijo, približno tja, kjer poteka znamenita Transibirska železnica. Bajkalsko amurska magistrala - BAM Bolj natančno je to železniška proga imenovana Bajkalsko amurska magistrala in poteka približno 400 km severneje kot znamenita Transibirska železnica in je dolga 4.300 km. Načrtovati so jo začeli že pred letom 1933 in gradnja je s prekinitvami in zagoni trajala do leta 1984, ko je bila odprta celotna trasa, še vedno pa ni dokončan odsek proti severu, do Yakutska. To govori tudi o tem, kako zahtevna je bila gradnja. Večina trase poteka po t.i. permafrostu, trajno zmrznjeni zemlji. Teren se poleti zmehča in zato je potrebno traso na poseben način utrditi, da »kljubuje« naravnim procesom. Gradili so jo kaznjenci, politični pregnanci, ki so živeli v gulagih, zagnani komsomolci, delavci iz vseh koncev nekdanje SZ. Pred odhodom sem naredila načrt za eno ali dvodnevne postanke v mestih Bratsk, Severobaikalsk, Novaya Chara, Tynda, Verkhneizeisk, Novy Urgal, Komsomolsk na Amure, Vanino – Sovetskaya Gavan in prevoz s trajektom na otok Sahalin. Na vlaku Rdeča nit tega potovanja je zagotovo vožnja z vlakom.  Železniške postaje so velike vzdrževane, dokaj moderne, izstopajoče. V manjših krajih je to največja in edina zanimiva stavba. Povsod so lične in pregledne usmerjevalne table, kraji so izpisani tudi v latinici. Glavnina vlakov je namenjenih tovornemu prometu. Prevažajo rudo, premog, les iz notranjosti in nekatere postaje so velika vozlišča tovornih vlakov. Prehodi med tiri za potnike pa niso prijazni. Na eni postaji je prestopanje iz vlaka na petem v vlak na prvem tiru potekalo tako, da je bilo treba po številnih stopnicah na zračni most kar nekaj metrov po ravnem in potem po stopnicah dol, s prtljago vred. Pozabi na dvigalo. In še deževalo je, streha pa vsa luknjasta. In še nekaj podobnih neprijetnosti za potnike je bilo na teh postajah. Ja, tovor je dragocen. Diamante in zlato najbrž ne prevažajo v teh vagonih, a tudi druge rude niso kar tako. A tudi dolga potniška vlakovna kompozicija je markantna. Še bolj pa je markanten red. Točnost prihodov in odhodov, procedure na železniški postaji in pri vstopu na vlak. Pred vsakim vagonom stoji sprevodnica. Ne vem zakaj, ampak na tem mestu so najpogosteje ženske. Uniforma. Kapa, »šapka«, bluza z ovratnikom in sivoplav kostim s krilom, čevlji črni z nižjo peto, delujejo strogo in resno, a so prijazne. Sprevodnici ob vstopu v vagon izročiš vozovnico, ona tebi rjuho, prevleko za blazino in te pospremi do kupeja. Posteljnina je čista, diši po sveže opranem perilu. Tudi sicer so vlaki preprosti, večinoma leseni kupeji, tudi okenski okvirji so leseni, ležalniki so čvrsti, železni, a vse je čisto. Nasploh je značilnost ruskih predmetov, da so konkretni, težki, grobi, neuničljivi. Med dolgo vožnjo si lahko privoščiš topel napitek, vroča voda je vedno na voljo v samovarju na koncu hodnika. Postrežeš si v kozarcu, ki je tudi tipičen za vlak. Kovinsko ogrodje v katerem je steklen, grob kozarec. Pri stevardesi, ki ima svoj prostor v majhni »sobici« nasproti samovarja lahko kupiš instant čaj, kavo, juho, piškote, sok. Potnikov, sopotnikov ni veliko, ravno prav. Družine, študenti, največ je delavcev. Vsak se drži zase, tisti, ki so v skupinicah ali parih imajo svoje pogovore, skorajda šepetajoče in obzirne do drugih. Le tu in tam zaslišim dekliško hihitanje. Sama se takoj lotim urejanja postelje, da se lahko čimprej razkomotim, si pripravim nekaj za branje in se vsakokrat prav z užitkom uležem, globoko zajamem sapo in se prepustim dopustovanju. Zadremam. Zaspim. Se prebudim. Pogledam skozi okno. Še vedno breze, iglavci, močvirje. Vlak upočasni. Naredim fotko. Ne bo kvalitetna, a za spomin bo že dobra. In se počasi spet namestim v vodoraven položaj in v svoj svet. Sedem, osem, dvanajst ur vožnje. Vmes nekaj postankov in zamenjava sopotnikov. Oče in hči, ki sta bila na nekem zdravniškem pregledu, par z otrokom in psom, delavec, ki odhaja na tritedensko delo v rudnik na severu, študent s slušalkami na ušesih, … Skrbna sprevodnica pride vsaj uro pred izstopom do mene, preveri, če sledim situaciji, me opozori naj se počasi zbudim, pripravim, pospravim, … vrne karto in pobere posteljnino. Izstopim. Ja, treba bo izstopiti tudi iz sanjavega brezdelja, odpreti oči, se razgledati, poskušati vsaj malo ujeti utrip in življenje kraja, ki sem si ga določila za postanek. Postanki Mesta, ki so nastala ob in zaradi železniške proge so hitro zacvetela, zdaj pa, tako pravijo, tudi že venijo. Po razpadu Sovjetske zveze se je marsikaj spremenilo, prebivalci se odseljujejo zaradi zaprtja tovarn, rudnikov, … a morda je to le prehodno obdobje. Sibirija je neprecenljiv vir naravnih bogastev. V začetku so bila naselja večinam lesena, kmalu so jih zamenjali veliki, enostavni, drug drugemu podobni bloki. Vsako mesto ima svoj muzej lokalne zgodovine. So zelo enostavni, preprosti, po domače bi rekli, da so staromodni. To pomeni, da so na razstavnih policah predmeti, orodja, obleke, kamnine in vse je na dosegu roke, lahko se potipa. No, na nekaterih predmetih se je nabralo tudi nekaj prahu, ampak to se za starine tudi spodobi. V muzejih vidimo, kako je potekalo priseljevanje, raziskovanje naravnih virov, gradnja železnice in mest v nečloveških pogojih, prikazano je življenje v gulagih. O tem, kakšne so bile usode preganjancev, kaznjencev, komsomolcev, vseh delavcev. Veliko jih je umrlo, veliko jih je v teh krajih ostalo, si ustvarilo družino. Tudi po razpadu Sovjetske zveze in nemirih v sosednjih državah so se nekateri preselili v sibirska mesta. Srečala sem Azerbajdžanca, Kirgiza, Gruzijca in druge. V vsakem muzeju je tudi maketa železniške postaje in fotografije iz časov gradnje, ter zaslužnih ljudi. Ljudje živijo v blokovskih naseljih, ki so si podobna in nezanimiva. A v vsakem kraju, kjer sem se ustavila in prenočila me je pričakalo kaj posebnega. Predolgo bi bilo opisovanje vsega, a naj omenim, da sem se znašla na proslavi na Dan železničarjev. To je eden pomembnejših praznikov, saj je železnica vitalnega pomena za življenje v teh krajih. Proslava, ki ji je sledila veselica je bila dogodek za cel kraj. Ljudje Na tem potovanju sem se počutila kot en sila navaden, majhen človek v čisto navadnem svetu. Ne kot tujec, ne kot gost. S svojo slovenščino, srbohrvaščino, osnovnošolskim branjem cirilice in nekaj ruskimi besedami sem se kar dobro sporazumevala. V spominu mi za vedno ostajajo ljudje, s katerimi sem se srečala na tej poti. Gospa na železniški postaji, upravnica doma za delavce. Stara okoli 40 let, v svetli uniformi, urejena, primeren make up, frizura, najbolj pa so mi padli v oči nohti, nalakirani po novejših modnih smernicah. Ni komplicirala, ni me ocenjevala in preiskovala, ampak mi je prijazno svetovala, kaj naj si ogledam v njihovem mestu in mi uredila sobo. Na eni od železniških postaj me je gospa, ki imela v hrambi mojo prtljago, ob odhodu še enkrat poiskala na peronu. Podarila mi je malo ikono in mi zagotovila, da me bo njena molitev spremljala na moji poti. Ganljivo. V vasici, kakih deset kilometrov oddaljeni od mesta sem stopila v majhno leseno cerkev. Dve domačinki sta čistili in pripravljali vse za veliko slovesnost naslednji dan. Hoteli sta, da ostanem. Povabili sta me na kosilo, lahko bi spala pri njih. Neverjetno gostoljubje.  Na drugi postaji sem se zaklepetala z moškim, ki dela v rudniku, daleč od družine in doma. Trudil se je z angleščino, poznal evropska mesta, zanimivo. V rudniku dela dvajset dni skupaj in nato je deset dni prost. Do doma ima en dan z vlakom. Ena od sprevodnic je pričela pogovor z mano, ker je slutila, da sem slovanskih korenin. Njen sin se je preselil v Črno goro in ko je zvedela, da sem Slovenka, nekoč v Jugoslaviji, sva postali kar sosedi. Vožnja s trajektom na Sahalin je trajala 24 ur. Nekaj časa sem bila na palubi, nekaj v salonu, ostalo pa v kajuti. Štiri ženske smo bile na zelo majhnem prostoru. Pogovor dolgo časa ni prav stekel. Na koncu pa smo bile že skoraj prijateljice, vsaka s svojo življenjsko zgodbo. Kar nekaj stvari smo si zaupale. Žal smo se razšle brez pozdrava z moje strani, ker so nas višje sile ločile. Več o tem v nadaljevanju. Večinoma so se vsi nekoliko čudili, kaj me je zaneslo v te kraje, saj turistov takorekoč ni. Tudi sama sem do Sahalina srečala zgolj eno majhno skupino zahodnih turistov in na trajektu enega Japonca, s katerim sva – kot turista, tujca - pristala na bolj natančni obravnavi pri vstopu na Sahalin. Kot v filmu Ta »bolj natančna obravnava« je izgledala tako, da so naju ob izhodu iz trajekta policaji ločili od ostalih potnikov, posedli v marico in odpeljali na policijsko postajo. Prav veliko niso govorili, rekli so, da gremo na kontrolo. Tam so naju odložili v neki zaprt prostor z enim okencem. Slišalo se je, da so zunanja vrata zaklenili. Okence je bilo zagrnjeno. Zadaj so se slišali koraki in govorjenje. Potem so začeli uniformirani možakarji hoditi ven, noter, s telefoni, pločevinasta vrata so kar naprej loputala. Naju ni nihče pogledal. Po dolgem času naju pokličejo in stopiva k okencu. Japonec je bil živčen, nič se niso mogli sporazumeti. Tako sem postala še prevajalka. Sledilo je izpolnjevanje nekih obrazcev. Po vseh procedurah je prišlo na vrsto še fotografiranje: obraz iz vseh profilov, ob tem držiš spredaj v višini ramen, list s svojim imenom in priimkom – kot kriminalci, ki jih išče Interpol - in vsak prst na rokah s treh strani. Na koncu so nama ukazali naj se vsedeva na neko klop. In sva sedela. Nič. Japonec je nekaj brskal in smrkal, nato se je tudi on umiril. Nič. Naenkrat je bilo meni dovolj in sem šla k okencu, vztrajala toliko časa, da me je nekdo le pogledal in ogovoril ter mi rekel, da lahko grem, na avtobusno postajo. To me je vznejevoljilo. Imela sem težak nahrbtnik in pojma nisem imela, kje je tista avtobusna postaja. Rekla sem, naj me peljejo tja, kjer so me pobrali. Še prej pa smo uredili, da so poklicali nekoga, ki je prevzel Japonca. Če bi bil čas zlato, bi ga tu dobila poln nahrbtnik. Dogodivščina pa je bila! Še o hrani Biti sem morala pazljiva. Problemu se reče mikrovalovna pečica. V velikih restavracijah, ki so večinoma samopostrežne, ali majhnih okrepčevalnicah na ulici, hrano pripravijo že zjutraj, ali pa je v hladilniku še od prejšnjega dne. Ko naročiš jo pogrejejo v mikrovalovnih pečicah. Ko zvonček na pečici zacinglja je program ogrevanja zaključen in krožnik s hrano je pred tabo na pultu. Včasih je bil krožnik neznansko vroč, še večji problem pa je bila hrana. Zunaj vroča, znotraj mrzla, ali obratno. Ravno prav ni bilo nikoli. Če ne bi bilo te nadloge bi bila hrana perfektna: čufti, pire krompir, juhe, boršč, razni ocvrtki iz krompirja in zelenjave. Sahalin in potovanje se izteka Na Sahalinu je drugače. Bolj svetovljansko, pisano, razigrano na poseben način. Kljub težki zgodovini. Sahalin je bil v preteklosti otok kaznjencev, in A.P. Čehov je potoval na ta otok zato, da bi videl v kakšnih razmerah tu živijo pregnanci. Kasneje, med drugo svetovno vojno in po njej so se tu križali interesi Japoncev in Rusov, dolgo časa je bil obisk otoka mogoč le s posebnim dovoljenjem. Meni je obisk otoka dobro del. Res. Parki, bujno zelenje, velik muzej, kavarne, celo katoliška cerkev. Naletim na velik folklorni festival, dva dni uživam v plesih, glasbi, petju umetnikov, ki jih srečujem povsod v mestu. Ohranjajo živo izročilo »staroselcev«, so pripadniki narodov severnega pola. Oblečeni so v noše, ki so krojene večinoma iz jelenovih kož, tudi obutev je usnjena, igrajo na tipične instrumente kot so bobni, tamburini, neke vrste godala, nekaj, kar je podobno drumlici, … Med njimi so zelo znani pevci in glasbeniki.  Imela sem dva dni časa in sem se odpravila z avtobusom na skrajni jug otoka. Na skrajnem jugu je bilo na obali veliko ribičev. Nisem ravno poznavalec morskih živali, a prepričana sem, da tako velikega nabora ne vidiš povsod. Ob cesti so prodajali svež ulov. Ogromne rakovice, več vrst rib, školjke. Dobila sem vtis, da prednjačijo raki, rakovice, rdeli, z velikimi kleščami in nemirno so se premikali. Ljudje so kupovali po dva, tri.
Pooblačilo se je, pričelo je pihati, rahlo rositi. Avtobus pride šele zvečer. Odločila sem se, da bom štopala. »To sem počela v mladih letih, torej znam,« sem odganjala rahlo tesnobne občutke. Kmalu mi je ustavil avto. Moški srednjih let. Prav veliko se nisva pogovarjala, a važno je, da sem srečno prispela do hotela. Sahalin ni bila zadnja postaja tega potovanja. Še en postanek je bil in sicer Khabarovsk. Čeprav je tudi to mesto sredi Sibirije, leži ob transibirski železnici in skorajda na meji s Kitajsko. To je moderno, carsko mesto in po eni strani so pritegnile mojo pozornost velike moderne stavbe, cerkve, urejena riviera ob ogromni reki Amur, številni turisti, sproščeni domačini a obenem se mi je kar malo tožilo po spokojni domačnosti in preprostosti odmaknjenih mest in ljudi preteklega tedna. Sibirija je ogromna, v vseh pogledih. Zagotovo je veliko področji, kamor še ni stopila človeška noga. Je pa tudi veliko predelov, ki jih je človeška noga že osvojila, uničila, zastrupila, oropala. Ob zaključku mi prihaja pred oči vodič iz zimskega potovanja, Ajar, Jakut, ki je veliko potoval, tudi po Zahodni Evropi. Zadnja leta svoj dopust preživlja doma, v odročnih krajih daljnega vzhoda, okoli Yakutska. Tri dni hoje, prečkanja mrzlih rek, čudenja nad raznolikostjo in bogastvom Zemlje. Čuti da je to njegov dom. Biti doma v Sibiriji, ali kjerkoli, pomeni, imeti dom na Zemlji! Če/ko začutim, da je Zemlja moj Dom, potem za njega skrbim, ga pospravljam, varujem, obnavljam, ohranjam za naslednje rodove. |
