|
Ema Brelih
Objavljeno v reviji: Rikoss 2022 / 2 V prvem delu potopisa sem predstavila potovanje po severu Finske in delu Sibirije v zimskem času, tokrat boste lahko brali o tem, kako je v Sibiriji poleti, na vlaku, od severnega dela Bajkalskega jezera do Ohotskega morja in do otoka Sahalin. Potovala sem poleti 2017. Želim, da tudi vsi bralci, ki imate težave z vidom dobite predstavo o tej ogromni deželi in ljudeh. Ema Brelih
Objavljeno v reviji: Rikoss 2022 / 1 Pot na sever Finske in v Sibirijo je bila nekaj posebnega. V prvem delu potopisa opišem izkušnje zime na severu Finske in 2000 km dolgo pot po Sibiriji. Na poti sem bila v februarju in običajna temperatura je bila okoli - 45 °C, ponoči pa še nekaj stopinj manj. To je bila nova, neprecenljiva izkušnja soočanja z mrazom, naravo in domačini. Pripovedujem z mislijo, da jo čim bolje »ugledate« tudi tisti bralci, ki imate težave z vidom. Tudi o tem pišem v uvodnem delu tega prispevka. Konec julija je. Skupaj z že dvakrat preizkušeno posadko, prijateljicama Emo in Matejo, pričnemo popotovanje proti severu. Avto postane v trinajstih dneh naš drugi dom. Skorajda ne moremo verjeti, ko števec ob koncu poti izpiše številko 6000 km.
Vmes pa mnogo pripetljajev, vtisov, doživetij vseh vrst. Skušala bom ujeti nekatere.  Nič nenavadnega ni, da smo pri našem Obrtniškem mešanem pevskem zboru Notranjska z navdušenjem sprejeli vabilo za sodelovanje na osrednjih prireditvah ob 110. obletnici postavitve Aljaževega stolpa. Pomislila sem, da je to tudi moja priložnost da se zopet povzpnem na Triglav. Želja, da še enkrat stopim na vrh očaka, je v nekem kotičku bivala že leta. Kot desetletna deklica sem se sicer dvakrat že povzpela nanj, a od tedaj se je marsikaj spremenilo: doživljanje dobi drugačne razsežnosti, vid se mi je močno poslabšal – od močne slabovidnosti je padel na minimum, telo… No ja, tudi tu so se spremenile dimenzije.
Avgustovsko popoldne je. Avto smo nabasali z vso potrebno potovalno kramo. Šotor, spalne vreče, gorilnik in nekaj hrane (obvezno je pohanje in makaronova solata za prvo večerjo). Ker nas je petero, prvič uporabljamo tudi prtljažnik na strehi, ki ga tekom poti imenujemo kar »truga«. Vremenska napoved ni najbolj obetavna, a to nas ne ustavi. Naši cilji segajo proti Bavarski, njenim naravnim lepotam in gradovom opevanega kralja Ludvika Bavarskega.
Nekaj veselja nam že takoj na začetku požre zastoj na gorenjski cesti. Nihče ne ve ali so za uro dolge zastoje krive aktualne vinjete ali popravila cest, ki jim ni videti konca. Nekoliko nenavaden je občutek, da ti nikjer na poti ni potrebno pokazati potnega lista ali vsaj osebne izkaznice. V Lijaku pri Novi Gorici je potekalo svetovno prvenstvo v natančnem pristajanju z jadralnimi padali. Za organizacijsko-promocijsko plat prvenstva je skrbel CUBIST Inštitut. Med drugim so želeli letenje približati javnosti. Ob mednarodnem letu invalidov so se odločili, da dajo to možnost tudi petim slepim in slabovidnim osebam.
Če si informacijo zasledil na internetu, zbral korajžo in se na mikavno ponudbo hitro odzval, je bilo tvojih nekaj čudovitih zračnih trenutkov. Za objavo na spletni strani prvenstva sem jih opisala takole:  Januar je. Prijateljica mi omeni, da bi rada šla v Kenijo, ker na prejšnjem potepanju po Afriki ni videla skoraj nič živali. Ni mi bilo treba reči dvakrat in skupaj še s tremi kolegicami se odpravim. Pravzaprav sem si vedno želela začutiti utrip te celine. Še dobro, da je kolegica izkušena, odkrije poceni karte, kontaktira s turistično agencijo v Keniji, uredi prenočišče na Dunaju. Ja, tam smo začele naš potep. Zvečer odidemo na ogled še novoletno okrašene in razsvetljene avstrijske prestolnice. Sopotnice mi skušajo opisati vse tiste mogočne stavbe in kip vladarice Marije Terezije, predvsem pa se malce spoznavamo med seboj.
|
